Dutch Uncles: Big Balloon

foto: Official

V istem izpovednem sistemu so tudi alt-J, Everything Everything, referenčni pa so tako legendarni Scritti Politti kot tudi najbolj osovražena albuma The Who in Neila Younga, to sta It’s Hard in Transit, če ne celo uber-legendarni Yes. Sence Kate Bush, Davida Bowieja in nekdanji bližnjih sosedov The Smiths tudi niso neopažene.

Manchesterski, ne haaški, Dutch Uncles so čudovit bend. Njihov izraz je resnično živahen in brbotajoč. Zato pa poslušanje njihove glasbe ni ravno na ravni pomakanja albert keksov v šipkov čaj. Slednje je, če vas kdo vpraša nepripravljene, itak edini možen odgovor na “kaj je najlepše početi na planetu tem”. Ok, zdaj vemo. A vrnimo se spet k Dutch Uncles. Naracija udarnega post-punkovsko progresivnega pop kvinteta, če ne kar hipsterskega simfo-rockovskega kolektiva, je zelo pogosto nelinearna, strukturno zelo geometrična, vseeno pa skoraj nikoli simetrična. Če bi pogledali zviška, bi se lahko celo reklo, da Dutch Uncles kar nekako jazzovsko improvizirajo. Dejansko pa matematično cepijo svojo osnovno folk poetiko. Medtem ko bas surovo buta v maniri pokojnega Chrisa Squareja, ga spremlja značilna neuravnotežena lirika. Zdaj se prepeva o konceptih, zdaj o pomladi, ki je pravkar vstopila v park. Big Balloon je še posebej poseben, sicer peti album ekstra-specialne zasedbe Dutch Uncles.