Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Ko v humanitarnosti izstopiš iz cone udobja …
Ankina družina je že od samih začetkov tega projekta botra dvema otrokoma, sčasoma pa je dobrodelnost presegla običajne načine pomoči otrokom: ne le tako, da Anka tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte, ves čas brezplačno vključuje otroke iz Botrstva, pač pa tudi tako, da je v svojo petčlansko družino sprejela dve begunski deklici.
“Deklici sem poznala, še preden sta potrebovali pomoč. Ko sem izvedela, da zanju nujno iščejo skrbnika, sem takoj rekla, da lahko živita pri nas. Kot mama sem mislila le na to, kaj če bi se moji otroci kdaj znašli v situaciji, da bi potrebovali pomoč. Kaj bi si kot mama želela zanje? Nič drugega kot to, da jim nekdo pomaga normalno živeti, da bodo oblečeni, obuti, da ne bodo lačni, da jih ne bo strah, da se bo zanje poskrbelo. Ne glede na to, da je življenje s petimi otroki seveda zelo stresno, smo se odločili, da jim to lahko ponudimo,” opiše odločitev, ki ni primerljiva z ničemer, kar je sicer humanitarno naravnana družina počela do takrat.
“Prek Botrstva in drugih projektov, ki jih vodim sama, smo se seveda srečevali z zbiranjem sredstev, potrebščin, oblačil in podobnih reči in to je v bistvu zelo zelo preprosta oblika pomoči. V trenutku, ko pa se ti odločiš, da boš sprejel otroka v družino, pa se vse spremeni: odrečeš se prostemu času, družina trenutno nikamor ne more iz države, treba imeti dovolj velik avto, premagovati številne ovire v komunikaciji, saj se doma nenadoma sporazumevamo kar v treh jezikih, srečujemo se s slovensko birokracijo, socialno službo …”
Kakšno pomoč dobi otrok čistilke ali tujca, če že jaz komaj zmorem?
In prvič so se srečali tudi s tem, kaj pomeni imeti nekoliko drugačnega otroka v našem šolskem sistemu. In tudi tukaj smo morali zapustiti cono udobja: “Šele z vključitvijo teh deklic v običajno osnovno šolo sem spoznala, kako šolski sistem ne podpira prav dobro nekoliko drugačnih otrok. Seveda to ne velja za vse šole kar vsepovprek, ponekod so jim naklonjeni bolj, drugod manj. Že pri šolanju starejše hčerke, ki je mojo pomoč potrebovala izjemno redko, sem se spraševala, kako je otrokom, ki take pomoči nimajo. Jaz, ki sem visoko izobražena, pedagogika pa je tudi moje poklicno področje, sem ji lahko pomagala. A kaj se zgodi z otrokom denimo čistilke ali koga, ki prihaja iz druge države, ki morda sploh ne zna jezika? Kakšno pomoč bodo dobili njihovi otroci? Spraševala sem se, ali ni mar šolski sistem ta, ki bi jim moral pomagati. Podpreti bi jih morali učitelji, ne pa starši, ki so zdaj prisiljeni sedeti z njimi in jih poučevati! Zdaj, ko z deklicama vsak dan sedim ure in ure ob učenju, delanju nalog in privajanju na sistem, sem vse bolj prepričana, da je to prelaganje odgovornosti na starše velik problem šolskega sistema. Kajti tudi otroci, ki take pomoči doma nimajo, potrebujejo prihodnost! Morajo nekaj narediti iz sebe in le tako se bo tudi družba lahko razvijala v pozitivni smeri. Vsi nadpovprečni bodo v življenju zelo verjetno uspeli, s pomočjo učitelja ali brez nje. Seveda pa je veliko lažje delati z vodljivimi otroki kot pa s tistimi, ki imajo kakšne težave.”
Otroci, ki jim danes ne pomagamo, bodo sooblikovali našo prihodnost
Anka skozi to izkušnjo pomoči pri šolanju deklicama seveda govori predvsem o vseh socialno ranljivih otrocih, ne glede na to, kaj jih je pripeljalo v neenakovreden položaj z vrstniki. Njihova družina ima zdaj, ko so deklici prešolali, z novo šolo zelo dobre izkušnje. A kot pravi sogovornica, tudi zato, ker sami še vedno vlagajo ogromno truda in časa in morda tudi zato, ker sta deklici edini tak primer na šoli.
Kljub temu pa je to, da veliko otrok ostaja prepuščenih sposobnosti in iznajdljivosti ali pač neiznajdljivosti staršev, po mnenju sogovornice povsem zgrešeno: “Morda se niti ne zavedamo, kam s tem, ko takim otrokom ne pomagamo, peljemo tudi sami sebe in svojo prihodnost. Tudi otroci iz bogatih družin se morajo zavedati, da s tem, ko pomagajo šibkejšim, pomembno sooblikujejo družbo. Če jim ne bomo pomagali, bomo skupaj z njimi šli v napačno smer. Vsi namreč živimo le na enem planetu in moramo sodelovati in se podpirati na poti razvoja.”
Pomoč sočloveku pomembnejša od vsega drugega
“Družbene vrednote so zelo zašle. To še posebej občutim, ker delam v zasebnem šolstvu, kamor sicer ves čas vključujemo tudi otroke iz Botrstva. Tudi zato, da bi otroci iz bogatejših družin dobili jasen signal, da niso eni in edini na svetu, da so tudi otroci, ki ne potujejo na Maldive, ki si ne morejo kupiti česarkoli in morda potrebujejo tudi drugačne vrste pomoči. A so kljub temu enako pametni, enako sposobni in če jim ponudimo pravo pomoč, tudi enako uspešni kot oni, ki so imeli že v začetku boljše možnosti.”
Tega se premalo zavedamo prav povsod, meni Anka. Prepričana je, da je medsebojna pomoč in sodelovanje vseh, ki si kadarkoli in kakorkoli na življenjski poti lahko pomagajo, ključno sporočilo za vse nas in seveda tudi za njune otroke in za deklici, ki imata v njihovi družini začasni dom: “Želim si, da se moji otroci naučijo empatije, da spoznajo, da je bolj od vsega na svetu pomembno naučiti se pomagati drug drugemu v stiski. Verjamem, da se to vedno povrne. Največ, kar ti dobrodelnost lahko da, pa je samozavedanje, da si naredil največ za nekoga drugega. Lepi pa so tudi trenutki kot smo ga imeli prejšnji teden, ko smo dobili pisemce zahvale otroka, ki smo ga obdarili v akciji Trije zimski botri. Trije stavki zahvale ti zelo polepšajo dan in si vesel, da si nekomu polepšal trenutek. Tudi s tem vzgajamo svoje otroke, ko smo vedeli, da nekomu v stiski lahko pomagamo!”
Družina naše sogovornice je s svojo pomočjo med tistimi, ki so pomagali, da je projekt Botrstvo po petih letih, kar ga podpiramo na Valu 202, zdavnaj presegel osnovno idejo finančne pomoči s 30 evri mesečno in postal projekt celostne pomoči, številnih priložnosti in prizadevanj za sistemsko pomoč otrokom. Torej za tako, ki lahko doseže prav vse pomoči potrebne in ne le tistih, ki so v projekt vključeni.
Doslej je vsaj nekaj časa pomoč Botrstva dobivalo skoraj 8000 otrok, zdaj jih je vanj vključenih 5120, na svojega botra pa jih danes čaka še 30. Več številk in zgodb vam bomo nanizali v prihodnjih tednih, ko bomo obeležili 5. obletnico podpore Vala 202 temu projektu.
