V boj! V boj, za teran svoj!

Za kozarec vina

foto: Bobo

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Če že bomo mrli po istrskih vrtačah, je dobro poznati nekaj osnov. Ker Slovenec ve o vinu in Avsenikih vse, a kmalu se izkaže, da o obojem ne ve nič ali malo.
Teran je, najmanj, kar lahko rečemo, nedosledno vino. Enološka teorija pravi, da gre za vino iz trte refošk, ki zaradi značilnosti rastišča, ki je Kras, daje neponovljivo in enkratno vino. Nanj smo Slovenci ponosni, ker je le naš, ga ne damo in vse to.
Nedoslednost se začne na Krasu. Vemo, da je naša kraška pokrajina, kot učijo učiteljice v četrtem razredu, dala ime vsem tako oblikovanim pokrajinam po svetu. Na Kras smo Slovenci ponosni in ga ljubosumno čuvamo in vse to. Zdaj pa kleč. Vino teran iz sorte refošk uspeva le na Krasu, vendar ker je kras ime za vse pokrajine po svetu, je treba povedati, da je teran vino, ki uspeva le na Slovenskem krasu, ne pa tudi na vseh ostalih krasih po svetu.
Povedano drugače: refošk postane teran na krasu le v Sloveniji, medtem ko Kras postane kras povsod drugod po svetu, a na njem rastoči refošk ostane refošk.

Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma.

Teran nosi v sebi dva prikrita nacionalizma. Najprej gre za nacionalno preimenovani refošk, nato pa za pokrajino, katere ime smo tako uspešno izvozili, a v primeru vina je izključno naša naša.
Da vsaj malo ilustriramo delno absurdnost problema, je treba globlje v enologijo. Recimo: renski rizling, ki ga mnogi imenujejo za kralja belih vin … Doma je v pokrajini ob mladem Renu, kot je razvidno iz imena, a razširil se je po vsem svetu. Trta uspeva v klimatološko in geološko različnih pogojih, a vino je vedno renski rizling – kljub temu, da je razlika med renskim rizlingom iz njegove domovine ali tistim iz soteske reke Donave nad Dunajem, ali tistim iz štajerskih vinorodnih krajev dramatična. Nemci so skozi zgodovino mirno dovolili, da je renski rizling povsod renski rizling. So pa zatežili, kot vemo, Madžari s svoji tokajem. Izvrstnega italijanskega pa tudi zelo dobre slovenske so evropsko onemogočili in celo duhovit briški poizkus s “točajem” se je končal kot sauvignonasse. Kar je bilo stoletje na obeh straneh meje znano kot “furlanski tokaj”, je izginilo in podobno se bo zgodilo s teranom v Istri.

Ta vinska prerekanja, napori za zaščito kmetijskih ali gastronomskih posebnosti pa so bolj povedna, kot je videti na prvi pogled. Najprej nas učijo o tem, da še nismo zreli, da bi postali resnični Evropejci. Pripravljeni smo odpreti meje in celo zunanjo politiko ter proračun postaviti na oltar združene Evrope, nismo pa se pripravljeni odreči zakotnosti, kot je lokalno poimenovanje vina. Evropa bo tudi simbolno združena, ko bodo za teran lahko imenovali vsak refošk, ki bo uspeval na z železom bogati rdeči prsti …
In drugo: za vse te silne zaščite kmetijski ministri in ostali politiki vežejo nacionalni ponos; kot da se z razširitvijo terana na Hrvaško oziroma v Istro zgubi del naše identitete …V bistvu pa gre samo in res samo za ekonomski interes. Po prastarem načelu, da je redkejši izdelek bolj zaželen, oziroma da manj konkurence dobro vpliva na prodajo. Uspeh izdelka pa je mogoče zagotoviti tudi z njegovo brezmadežno kvaliteto, o kateri pa se v primeru terana ni dobro javno izrekati.

Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.

Najbolj pa motijo politični prepiri o vinu zaradi časti vina samega. Pa ne bi pogrevali posiljenega reka o vinu in resnici, temveč si modro misel sposodimo pri velikem bardu: “Vrtnica enako dišala bi z imenom drugim”, kar v preprostejšem prevodu velja tudi za vino. Prav vino v esenci zanika poimenovanja, etiketiranje, predalčkanje in ostale vragolije, ki jih pred pivca kot nujnost postavljajo tako sodobni vinski snobizem, kot slovensko vinsko zgodbarstvo in ekonomija vinogradnikovega preživetja. Če je teran res to, za kar nam ga predstavljajo, bo preživel; ne le preživel, prodajal se bo kot medica, ne glede na to, kako ga bomo imenovali, oziroma kaj bo pisalo na etiketi. Skrivnost vina je v vezi, ki jo pijača vzpostavi s pivcem in le telebani in snobi se pri tem ravnajo po etiketi.

Žal je pri nas resnica pijana. Če bi namreč najbolj zagretim teranskim borcem, pridelovalci so seveda svetla izjema, natočili v slepi degustaciji koprski refošk, istrski teran in kraški teran, pa bog ne daj, še kaj furlanske rdečine zraven, ne bi vedeli, kaj je kaj. Slovenski pivec je suveren le toliko časa, dokler lahko naučene floskule poveže z etiketo … Preizkušeno in videno že več desetkrat.
Zato bolj kot jezi žalosti dejstvo, da je uspelo politiki v svoj diskurz potegniti tudi vino. V politični diskurz, kjer je – pa naj gre za mejo, tovarno, za vojno in mir – ali za vino, ime pomembnejše od bistva stvari.