Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Prva Zlata lisica je bila 27. in 28. februarja leta 1964. “Imeli smo idejo, željo in voljo, da pripeljemo najboljše smučarke na svetu v Maribor, seveda pa si nismo mislili, kako veliko in pomembno tekmovanje bo iz tega nastalo. Toda saj takrat še ni bilo niti svetovnega pokala,” na uradni spletni strani Zlate lisice povzemajo Dušana Senčarja, prvega predsednika organizacijskega odbora, ki je veljal za strogega šefa in organizatorja. In to dobesedno, se spominja Smiljan Pušenjak, ki je na tekmovanje več desetletij gledal skozi fotografski objektiv:
»Včasih nas je tudi oklofutal, če kakšne naloge nismo opravili pravočasno. Navadili smo se, da smo sedeli tako, da smo se klofutam čim bolj izognili.«
Sam se spominja številnih anekdot, povezanih z Zlato lisico. Med drugim se je nekoč s fotoaparatom povzpel na sod, pri tem so se mu strgale hlače, da so na plano pogledale bele spodnjice. S tem je povzročil veliko smeha.
Lisica na vsakem koraku
Z leti se je Zlata lisica vse bolj ugnezdila v zavest Mariborčanov. Na neki način je postala krajevni praznik, ko so podjetja za en dan zapirala vrata zaradi kolektivnega dopusta, se spominja mariborski »original«, zbiratelj Igor Irgolič – Furgula. »Veliko podjetij je dalo zaposlenim prost dan za tekmo. Tja so jih peljali s posebej za to najetimi avtobusi.«
Izložbe v mestu so nekdaj med Zlato lisico kar tekmovale, katera bo ozaljšana bolj prebrisano in po lisičje, v mestu so imeli Lisičkin ples, Zlata lisica je krojila tudi modne smernice. Mariborčanke so se kitile z lisicami okoli vratu, na marsikaterem bolšjem sejmu se da še vedno najti lisičja krzna izpred desetletij, Furgula pa si je tudi zapomnil, da so lokalna dekleta privzela nenavadno navado.
»Nekatere so obule pancerje in po mestu hodile, kot da bi bile del smučarske karavane.«
Vedno smo vedeli, da bo vreme lepo
Jerneja Ferlež, etnologinja, avtorica knjige Mariborska dvorišča, ima kot pripadnica nekoliko mlajše generacije na lisičji spektakel v mestu drugačne spomine od dozdajšnjih sogovornikov: »Meni osebno se je najbolj vtisnila v spomin Hanni Wenzel. Še vedno se spomnim, kako sem se zavedala, da je ona v mestu, da je čisto blizu mene.«
Zlata lisica pa je bila pri Mariborčanih povezana tudi z vremenom.
»Obstaja zlato pravilo, da je v obdobju Zlate lisice zelo lepo vreme, v tistem tednu se vreme vedno neverjetno izboljša. Že ko izvemo datum, vemo, da bo to lep teden.«
