Poklical na Norveško in vprašal, ali bi lahko bil ribič

Predvajaj

Janez na ribiški ladji

foto: Asle Gundersen

S soprogo Norvežanko sta najprej poskusila živeti v Sloveniji, kjer je Janez Miklavžin delal v hotelirstvu. “Preveč sem delal, nič me ni bilo doma, zato je predlagala, da poskusiva z življenjem na severu Norveške.”

Poklical je prijatelja soproge in vprašal, ali bi lahko dva meseca poskusno delal na njegovi ribiški ladji. Brezplačno. Da bi videl, kako se znajde v tem poslu. “Po sezoni me je vprašal, ali bi še naprej delal zanj. Seveda sem takoj zagrabil priložnost. In tako smo zdaj tukaj.”

Ribištvo ni raketna znanost, se pa od tega lepo živi

Z družino šest let živi v kraju Tana Bru na skrajnem severu države. Ima svojo ribiško ladjo, ribe pa lovi sam. Na Norveškem, kjer je ribolov zelo reguliran, vsako leto določijo kvote, ki se jih mora držati. Država pa tudi določi minimalno prodajno ceno za ribe. “Glavna sezona za polenovke je od konca februarja pa do začetka maja, tako da moj delovni dan traja od konca februarja do začetka maja.”

Mraz, samota, mir, malo materialnih dobrin

Priznava, da je visoko na severu največja težava mraz. “Februarja lani sem začel loviti rake pri ruski meji, na morju je bilo -27 stopinj. Ne vem, ali si lahko ljudje to predstavljajo. Pred dvema letoma smo bili na dopustu v toplih krajih, pa nas je poklicala babica, da nam je doma v hiši zmrznila voda, ker je bilo -52 stopinj.”

Z mrazom sicer nima težav. Rad pa ima predvsem mir. “Na morju si na ladji, nobenega stresa ni.” Časa zase ima vsak dan dovolj. Včasih že preveč, priznava. “Tukaj ni veliko materialnih stvari, ki ljudi zaslepijo. Tukaj ni velikih trgovin, kinotek. Tu je samo narava. Proti naravi se ne da nič, z naravo pač poskušaš živeti.”