Rose Elinor Dougall: Stellular

foto: Official

Londonska indie pop scena jih še skriva. Tudi take, ki niso prišli na novo, pač pa so se naposled le vrnili. Rose Elinor Dougall je na velikem odru nazadnje stala kot članica postave Marka Ronsona z delovnim imenom The Business International, to pa je bil producentov bend, ki je oklepal njegovo tretjo soloizdajo Record Collection. Rose na tem zapoje v songu Hey Boy. V istem obdobju je glasbenici zmanjkalo časa dosledno predstaviti prvenec Without Why. Nazadnje – na festivalu Visions 2016 – sem jo videl kot klaviaturistko v postavi Wesleyja Gonzalesa.
Zdaj je Rosin drugi album le izšel. Stellular vsebuje čudovit, zračen, rahlo po osemdesetih dišeč oziroma po tedaj bolj poudarjenih sintetizatorskih pasažah prepoznaven zvok. Kroji Rosinih komadov so v istem žanrskem košu, v katerem so Shura, ponekod pa tudi Mark Ronson in Shophie Ellis-Bextor ter zasedbi Belle And Sebastian ter British Sea Power. Z Ellis-Bexterjevo se Rose Elinor Dougall včasih vokalno prekriža kar preveč poudarjeno. Obenem pa Stellular pogosto zadiši tudi po bolj ekscentričnem, bolj eksperimentalnem delu opusa Blondie. Hočem reči: zelo zelo prijetna, dobra, sveža, a vseeno odrasla, navdihujoča popgodba. Izdatno začinjena po indie recepturi ter torej nič kaj posebej sladka, sploh pa ne presladka.