Altruisti ali v primežu strahu?

Predvajaj

Pismo Božičku objavljamo s Petrovim dovoljenjem.

foto: Val 202

V začetku januarja je bilo v Sloveniji na čakalnem seznamu za presaditev organov 187 ljudi, skoraj 60 odstotkov jih je potrebovalo novo ledvico, četrtina jih je čakala na novo srce. Čeprav se število darovalcev v naši državi povečuje – Slovenija se namreč po številu darovalcev na prebivalca uvršča na visoko, tretje mesto -, pa je število vpisanih v register darovalcev še vedno relativno majhno. Kakšne motive, strahove in zadržke tehtamo, ko se odločamo za darovanje, in zakaj se je, ko gre za darovanje organov, veliko težje odločiti v imenu drugega?

Po večini bi radi darovali

Na ulici smo izvedli anketo in spraševali, ali bi ljudje postali darovalci organov in ali to podpirajo. Rezultate ankete je komentirala klinična psihologinja Bernarda Logar Zakrajšek in nad njimi ni bila presenečena: “To, kar ste ugotovili v anketi, je dosti tipična situacija – ljudje smo darovanju naklonjeni, če pa jih vprašamo, ali so se že opredelili, naredili korak naprej, se pa ti odstotki znižajo.”

Razlog za ta razkorak je mogoče najti v razlagi vedenjskega ekonomista Dana Arielyja, ki je primerjal dve skupini držav. V eni skupini je odstotek darovalcev nižji od 30 odstotkov, v drugi skoraj stoodstotni. Razlika ni kulturna ali demografska, temveč je odvisna od sistema, kako se ljudje vpisujejo v register. Nekatere države imajo enak sistem kot Slovenija. Morebitni darovalec mora biti namreč dejavnejši in se samoiniciativno vpisati v register. Nekatere druge, tudi Francija, kjer je ta primer odmeval nazadnje, imajo obratno politiko. Tam je vsak prebivalec že uvrščen na seznam, razen če se proti temu ne izreče. Kot trdi Ariely, imajo države v drugi skupini, v kateri se morajo ljudje sami izvzeti, tudi s psihološkega vidika prednost pri pridobivanju novih darovalcev.

Motivi

Katere so naše temeljne motivacije, ko se odločamo o tako zahtevnih vprašanjih, kot je to, komu bomo zapustili del svojega telesa po smrti? Bernarda Logar Zakrajšek je izluščila predvsem dve: “Osnovni motiv je pomoč drugim, altruizem, pomoč, ki ne pričakuje povračila, ker vem, da bi lahko koristil. Drugi motiv pa je pričakovanje recipročnosti – če bi jaz kdaj potreboval, zato dam … jaz tebi, ti meni. Absolutno možna motivacija in povsem sprejeta. Dve glavni motivaciji.”

Zadržki

Zadržki se po večini vežejo na strahove in nezaupanje v zdravstveni sistem, medicino. Bernarda Logar Zakrajšek dodaja: “Včasih gre pa za čisto individualne zadržke – da ne želiš, da bi se dotikali tvojega telesa po smrti.” O verskih prepričanjih Zakrajškova meni, da so “velikokrat navidezni razlog za zadržek, ker v resnici vse glavne verske skupine darovanje podpirajo, to ne bi smel biti zadržek, zato jih poučimo o tem”.

Oče je rekel – kaj, saj ne bom ničesar odnesel s seboj, saj mi nič ne pomaga

Pred dnevi se je v našem studiu v zelo odkritem pogovoru s kolegico Jano Vidic razkrila Klementina, svetlolaso dekle v dvajsetih letih, ki je pred štirimi leti nepričakovano izgubila očeta. “Ne vem, kako je prišlo do teh debat, a mi smo se doma večkrat pogovarjali o tem. Oče je rekel – kaj, saj ne bom ničesar odnesel s seboj, saj mi nič ne pomaga. Na nevrološki so me prosili, naj stopim v sosednjo sobico, rekli, da njemu ne morejo več pomagati, da pa lahko on pomaga drugim. Nam ne more nihče vrniti tega, kar smo izgubili, a nekdo je dobil še eno priložnost. Za nas ne bi bilo nič boljše, če bi bil pokopan s svojim srcem.”

Pogovor s svojci oziroma bližnjimi osebami morebitnega mrtvega darovalca pristojni v bolnišnicah opravijo v vseh primerih, pri katerih je darovanje organov za presaditev mogoče. Ob tem svojci darovanje odklonijo v vsakem petem primeru, lani ga je zavrnila četrtina. Klementina problematiko razume takole: “V nekem trenutku je težko sprejeti nenadno smrt, logično, a tudi v tistem trenutku moraš sprejeti dobro odločitev iz vsega slabega. Po mojih opažanjih ljudje niso imeli izdelanega mnenja, bolj jih je bilo strah. Ko so prespali, so videli, da tudi če bi obdržal srce, se ne bi zbudil.”

Darovanje po smrti je pogosto povezano s tragičnim dogodkom, ob katerem morda niti sorodniki ne vedo za naš odnos do darovanja po smrti, opozarjata sogovornici. Zato si vzemimo čas, opredelimo se za darovanje organov po smrti in s to odločitvijo seznanimo bližnje.

Od dedka Mraza dobil srce

Med tistimi, ki mu je darovanje rešilo življenje, je tudi Korošec Peter Sidar, ki je novo srce dobil pred slabim mesecem, med novoletnimi prazniki. Nanj je v bolnišnici čakal vse od poletja in ker je bilo njegovo zdravstveno stanje zelo slabo, ni smel domov niti med prazniki. Zato je svojima otrokoma, ki sta takrat pošiljala pisemca dobrim možem, pred božičem po FB poslal fotografijo pisemca, ki ga je sam napisal Božičku. Seveda z eno samo željo: naj mu prinese novo srce. Božiček želje ni izpolnil, je pa, kot se je izkazalo, dosegel dogovor z dedkom Mrazom. Ta mu ga je dostavil natanko na silvestrovo, po 156 dneh čakanja. In Petru z novim letom podaril ne le novo srce, temveč tudi novo življenje. Njegovo pismo Božičku, seveda s Petrovim dovoljenjem, objavljamo v tem prispevku.