Z novim srcem prikolesaril na Vršič

Zgodbe Slovenk in Slovencev, ki jim je transplantacija rešila življenje.

Miha Gašperin je z novim srcem na kolesu osvojil Vršič.

foto: Osebni arhiv

www.daruj.si

Odločitev za darovanje organov po lastni smrti ali smrti bližnjega, kadar o tem odločajo svojci, marsikomu vsaj nekoliko olajša misel na smrt. Darovani organi še leta lahko živijo naprej in dobesedno rešujejo življenja: Miha Gašperin, ki je z bolnim srcem komaj zmogel narediti nekaj korakov, je z novim srcem kolesaril na Vršič in odtekel del ljubljanskega maratona, Anji Garbajs in Alenki Brecelj nova organa omogočata polno življenje.

Z novim srcem prikolesaril na Vršič in odtekel delček maratona

“Če nekdo ne bi daroval, mene tukaj ne bi bilo več,” Miha Gašperin na najpreprostejši način opiše pomen pravočasne presaditve darovalčevega srca pred slabima dvema letoma. “Moje stanje se je namreč zelo slabšalo. Najprej  mi je kopica zdravil še nekoliko pomagala, tudi prva presaditev matičnih celic je nekaj časa še imela učinek, druga pa ne več in šlo je samo še navzdol. Veliko noči sem prespal sede ali sploh ne, ker me je tako dušilo, ne moreš dihati, v prsih te boli, tišči. Nikamor nisem več hodil, tudi avto sem zelo težko vozil… V bistvu živiš kot rastlina, le prehranjuješ se in kaj malega narediš, to je pa vse. Če pomislim, kako kakovostno življenje živim sedaj v primerjavi s tistim, je to nekaj povsem drugega.”

Srce ni duša, je le mišica!

A čeprav je bila transplantacija neizbežna,  je bila Miha je bil močno skeptičen: “Skrbelo me je, da to ne bom več jaz: srce je z mano prišlo na svet, to je moje. Nisem si predstavljal, kako zdaj to dati stran in dobiti nekaj drugega. Nisem imel razčiščenega pojmovanja, kaj je to srce, zdelo se mi je, da ti z njim vzamejo neko dušo, del tebe. Zdaj lahko potrdim, da je to povsem napačno razmišljanje! Srce je zgolj  mišica, del telesa, ki funkcionira in omogoča življenje. In prav nič drugega.”

Presaditev srca je kljub temu, da je to le mišica, izjemno zapleten poseg. Pri njem je  potekala brez zapletov, zapletlo se je kasneje, ko je srce za nekaj časa povsem ustavilo. In k sreči spet začelo biti. A rehabilitacija je bila  tudi zato dolga in naporna: “Zelo moraš biti potrpežljiv in discipliniran. Zelo počasi gre, a vsakič sem si rekel, da imam pred seboj še ogromno časa, zdaj, ko sem dobil priložnost za novo življenje. Postavljal sem si majhne cilje in še vedno jih izpolnjujem.”

Od prvega trenutka je to srce moje

In pri tem njegov novo srce  prizadevno sodeluje. Miha je prepričan, da tudi zato, ker o njem nikoli ni razmišljal kot o tujku: “To srce je moje! In hvala donatorju oz. njegovi družini. Včasih, kmalu po presaditvi, sem potipal prsni koš in si sam pri sebi rekel ‘bije!’. Zdaj take stvari drugače čutiš, bolj si pozoren, to je organ, na katerega moraš biti bolj pozoren in ga čuvati. Jaz sem ga imel vseskozi za svojega!”

Kako zelo sta s srcem zdaj postala eno, pa  Miha dokazuje tudi z izpolnjenimi načrti, ki niso prav skromni tudi za zdravega človeka: “Naredil sem si načrt, da najprej osvojim Šmarno goro, ki sem  jo štiri mesece gledal skozi bolniško okno. In sem jo, večkrat!  V času, ko sem čakal na presaditev, je potekala tudi prva dirka Goni Pony na Vršič in takrat sem si rekel, da grem na naslednjo. Ta je bila natanko leto in dan po moji presaditvi. In osvojil sem tudi Vršič! Med cilji je bil tudi tek na ljubljanskem maratonu, tam sem lani nato res pretekel 10 kilometrsko pot.”

Miha je svojcem človeka, čigar srce mu vse to omogoča, napisal pismo zahvale z jasnim zavedanjem, da če nekdo ne bi daroval, njega tukaj ne bi bilo več.

Naj zaradi moje zgodbe začnejo razmišljati o darovanju

Miha prizna, da pred boleznijo kljub mnogim človekoljubnim aktivnostim, v katerih je sodeloval, prav o darovanju nikoli ni razmišljal: “Zato pa zdaj poudarjam in prosim, da naj ljudje prav zaradi moje zgodbe začnejo razmišljati o tem, da bi postali darovalci!”

Za nekoga odločitev, da želi po smrti darovati svoje organe, lahko vsaj nekoliko ublaži misel na  lastno končnost, bližnjim, ki dovolijo odvzem organov umirajočega svojca, lahko vsaj nekoliko osmisli  njegovo smrt. Za bolnike kot je  Miha pa to pomeni le eno: upanje, da njihovo življenje kljub neozdravljivi bolezni ne bo ugasnilo.

Zgodbi Alenke in Anje

Svoje izkušnje s presaditvijo je v oddaji opisala tudi Alenka Brecelj, ki živi s presajeno ledvico

Anja Garbajs svoje novo življenje dolguje tistim, ki so se odločili za darovanje jeter.

Odločitev je vaša, a naj bodo o njej obveščeni tudi svojci

Odločitev o tem, kakšno posmrtno poslanstvo si želi za svoje telo, je v rokah vsakega posameznika. In prav zato, da bi bila res spoštovana njegova osebna želja, je pogovor z bližnjimi in jasno izražena želja tako zelo nujna. Da bo tako, kot so želeli in da bodo njihovi svojci v enem najhujših trenutkih svojega življenja lažje odgovorili na vprašanje: smemo z organi vašega bližnjega nekomu pomagati živeti še naprej? K odločitvi lahko pomagajo številne informacije o darovanju in transplantacijski dejavnosti, zbrane na spletni strani www.daruj.si Tam so zapisane tudi informacije, kako in kje se je mogoče tudi uradno vpisati med darovalce.