Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.

Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.

Ni se zgodilo prvič, da se je nek dramatičen dogodek rodil znotraj socialnih omrežij. Pa ne samo rodil; pred začudenimi očmi neuporabnikov socialnih omrežij se v digitalnih vijugah naša realnost rojeva, živi in tudi umrjé.

Vprašanje, ki nas lahko zmede, je načelno, a hkrati povsem praktično; če je državljan član socialnih omrežij, mu vlada nekoliko smešni predsednik države, s katerega se na teh istih omrežjih državljan lahko duhovito norčuje. Če pa državljan ni član socialnih omrežij, mu vlada normalni predsednik republike Pahor.

Kateri Pahor je torej pravi Pahor? Ker, kot nas prepričujejo medijski strokovnjaki, socialna omrežja niso le prenašalci informacij; gre za polnokrvne digitalne skupnosti, ki s svojo dejavnostjo vplivajo na družbeni trenutek. Nekoliko ciničnemu neuporabniku socialnih omrežij se sicer zdi, da gre za skupino narcisoidnih prijateljev, ki si težko dobijo punco … ampak kdo smo mi, da sodimo.

Zato ponovno: kateri Pahor je pravi Pahor? Ali je pravi Pahor človek, ki se razteguje po marmorni ograji s kovanimi vložki in se s tem pridružuje krožnikom posebno uspele lasagne, morskemu zahodu na Baliju, mački, ki zeha in utrinku iz disko kluba, ali pa je pravi Pahor dvakrat demokratično izvoljeni predsednik republike, bivši premier in bivši predsednik parlamenta. 

Problem je v tem, da oboje ne more biti. Zasebnost običajnega trenutka iz banalne vsakdanjosti enostavno ne more sobivati s funkcijo in poslanstvom najvišjega predstavnika države.

Oglejmo si primer predsedniškega slonenja na ograji še nekoliko bolj analitično …. Kot vedno, se je živahno odzvalo občinstvo Instagrama, Twitosfere in seveda prijatelji Facebooka, ki vsi zase trdijo, da so vseobsegajoča in predvsem samozadostna skupnost.

Kar se je zgodilo na Instragramu ali na Twiterju ali na Facebooku, tudi resnično obstaja.

Povedano drugače: ko se je Pahor fotografiral na Instagramu, se je po njihovem fotografiral za vse prebivalce Slovenije. V resnici pa tisti, ki mu sledimo samo kot predsedniku, skoraj nismo vedeli, da je v Egiptu. Tistim pa, ki mu sledijo na socialnih omrežjih, je osebno povedal, da je v Egiptu in da ima domotožje. Tako se znotraj socialnih omrežij ustvarja nekakšna državljanska elita – privid, da predsednik Pahor ni institucija, temveč je osebni prijatelj vsakega izmed uporabnikov socialnih omrežij. Dejstvo, da se mnogi uporabniki pozneje iz njega norčujejo, na digitalno krvno tovarištvo seveda ne vpliva …

Načeloma ni s priljudnim državnim funkcionarjem nič narobe; čeprav množično oboževanje bolj spominja na diktatorske kot na demokratične standarde. Težava se nepričakovano pojavi povsem na drugem koncu; s tem, ko Pahor na socialnih omrežjih ustvari občutek, da se pozna z vsemi državljani, stopi v isti čoln s slovenskimi župani, ki se dejansko poznajo z vsemi občani.

Pahor tako institucijo predsednika države lokalizira – najbrž kar namenoma, saj je v Sloveniji kar 19 županov, ki vodijo občine že od leta 1994! Po tej logiki osebne povezave na socialnih omrežjih Pahorju tlakujejo doživljenjski vpliv na slovensko politiko. Kapital osebnega stika tako pri njem premaga morebitno nelagodje ob internetnem norčevanju…

Pa še nekaj o sprenevedanju; dušebrižniki so ob zapeljivi predsedniški ekspoziciji ugotovili, da se kaj takega za predsednika ne spodobi. Mogoče se res ne, ampak verjemite, da smo jo še dobro odnesli. Narodi po svetu imajo predsednike, ki jih zdesetkajo, stradajo, zapirajo, mučijo, ki so dokazano bebci, hinavci in lažnivci. Če se predsednik podriča po marmorni ograji, to še ni najhujše, kar lahko narod doleti od njegovega predsednika. Pahorjev vladarski slog je morebiti res bolj radoživ, kot je bil Kučanov ali bog ne daj Turkov in se kot tak bolj približuje obolelemu Drnovšku, a do zdaj bi se lahko že naučili: slog vladanja in celo predsednikova osebnost nimajo nič opraviti z dejanskimi interesi institucije predsednika države.

Dolga zgodba na kratko: da te na tridesetih egiptovskih stopinjah sredi kolonialne palače zgrabi domotožje po dveh cimrih sredi meglene in smogasteLjubljane, te mora doma čakati kuža, ki si mu ob odhodu pozabil dati konzervo.

Marko Radmilovič