Čisto “hude” mravljice

foto: Žiga Živulović jr./Bobo

V Teksasu se že nekaj let otepajo norih, ki so dobile tako ime tudi zato, ker jih privlači elektrika. Pri nas so najbolj nadležne faraonske, nemški raziskovalci pa so bili prav veseli, ko so prav pred kratkim na otoku Fidži odkrili take, ki gojijo rastline. Na svetu je približno 14.000 vrst mravelj, pri nas 140, največ jih je v tropih. Na primer v amazonskem pragozdu ena tretjina biomase odpade nanje in na termite, ki pa, čeprav jim pravijo bele mravlje, sodijo med ščurke.

Te medene sodčke, v velikosti grozdnih jagod za posladek nabirajo tudi avstralski staroselci. Pri nas je največja matica lesne mravlje velika tudi do dva centimetra, seveda so spet največje v tropih, velike tudi 4 centimetre.

Biolog Gregor Bračko z oddelka za biologijo na biotehnični fakulteti v Ljubljani pravi, da je vsaka vrsta mravelj po svoje zanimiva. Vojaške so ene od tistih, ki nimajo mravljišč, medene za hrano nabirajo avstralski staroselci, rdeče mravlje amazonke so razvile suženjski sistem, pri nas pa najdemo tudi take ki “molzejo” uši.

Večina mravelj namreč živi v mravljiščih, pri nas največkrat vidimo mravljišča velikih rdečih gozdnih mravelj. Zimo prezimijo in nekatere v telesu tvorijo celo posebno snov, podobno antifrizu, da ne zmrznejo.

Govorili smo tudi s profesorico biologije doktorico Susanne S. Renner z univerze Ludwig-Maximilians v Münchnu, ki raziskuje vrsto mravelj, ki sejejo rastline, ki jim, ko zrastejo, služijo za dom. Ne samo, da je bila huda mravljica, prav vse mravlje so “hude”.