Prekarni Mišmaš

V ljudsko pesem o medsodelavski solidarnosti smo skrili frazeme, povezane s psi, mačkami in miši ...

foto: Antonio Furno

Miš in Maš sta sodelavca v pekarni. Miš je prekarni delavec, Maš je redno zaposlen. Oba se po decembrski sindikalni zabavi vračata na delovno mesto, kjer so stvari vsaj deloma v razsulu.

Prekarni mišmaš

Zgodaj zjutraj Miš kot pes zmrzuje,

malo greje ga spomin na pir.

Mu življenje pasje nič ni tuje,

kakor dobro ve oštir.

Maš na poti v isto službo

z manjšim mačkom kakor Miš

brez skrbi se vrača v družbo,

mu pod plašč ne seže vetra piš.

 

Miš si maš želi postati.

Šefovih obljub je zbirka,

prav po pasje z njimi dirka,

slepomiši, druge blati.

Moli Miš taco, a žal v prazno,

mesta mu med maši ni.

Število slednjih je že prav porazno,

miši pa se kar množi.

 

Mašu je v službi laže,

Maš ima devet življenj.

Nikoli mu slabo ne kaže,

zlahka že ne bode odpuščen.

 

Ko je šef na potovanju,

skupaj z maši pleše Miš

začne se pri zavarovanju:

ti ga nimaš, ti loviš!

 

Šef se ves nasršen vrne.

Lajal ne bi, grizel pač.

Iščoč napako vse obrne,

ko jo najde, te bo stresel iz hlač.

 

Zanj testo je vrela kaša,

ob njem se smuka in vpraša:

Čigava je ta mišja dlaka,

ki v masi za rogljičke čaka?!

 

Kakor krotka miška Miš molči.

Šef si ga že ogleduje.

Maš, ki ga papir varuje,

pa kot pečeni maček se reži.

 

V tej igri pač je Miš le miš,

in miša žal še pes ne bo povohal.

Navsezadnje šef lasti si vlogo mačka – kapiš?

Le on se bo po riti čohal!

 

Trenutek, dolg kot pasja čreva,

prekine Maš, prijatelj Miša.

“Zastonj še maček se ne goni,” brž zazeva

in konča: “Miš stari, pridi, greva!”