Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo.
Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. “Nimam vesti o svojih sorodnikih in znancih, o svoji mami, mojih stricih in tetah, že dve leti in pol nobenih novic.”
Aprila letos ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Jazidi so etnična in verska skupnost, njihova vera je mešanica krščanstva, islama in starodavnega perzijskega zoroastrizma.
“Za vse bojevnike Islamske države, ki so me imeli v ujetništvu, lahko rečem, da niso ljudje. Z nami so ravnali kot z živalmi, kot z zvermi. Preprodajali so nas, tudi ženske z otroki.”
Pred dnevi je Lamija Adži Bašar skupaj z Nadio Murad za svoja prizadevanja dobila nagrado Saharova za svobodo misli. “Z Nadio se nisva izpostavili le zato, ker sva bili sami žrtvi, ampak zato, ker je tudi po dveh letih in pol še vedno veliko najinih ljudi v suženjstvu, najine prijateljice, sošolke in sosede so žrtve posilstev. Zato sem postala glas žrtev, za tiste, ki na svoje trpljenje ne morejo opozoriti sami.”
“Ja, vsak dan se borim, toda to zame ni breme. Prav nasprotno. Zame to, da sem utrujena, nima pomena.”
Ko govori svojo zgodbo, je ne govori zase, temveč tudi za vse, ki še trpijo. “Da se ti zločini ne bi ponovili ali da se ne bi zgodilo, da bi se pojavile še druge ekstremne skupine, ki svojo dejavnost utemeljujejo z vero.”
“Pred tem nisem poznala zunanjega sveta. Ko sem dobila nagrado, sem čutila še večjo odgovornost. Ja, mislim, da sem srečna.”
