Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Postanite boter!
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
