Sobotni večer je bil v izjemni ponudbi športnega dogajanja pri nas namenjen tudi slovenskim košarkaricam, ki so se po zmagi nad Litvo v domači dvorani v Celju prvič uvrstile tudi na evropsko prvenstvo. S tem so se priključile slovenskim rokometašicam in odbojkaricam, med elito pa se bodo prvič predstavile v drugi polovici junija naslednje leto na Češkem.
Slovenski šport ima v sebi očitno zares neko magično moč. V razmerah v kakršnih deluje in ko je denarja za to zvrst družbenega dogajanja vse manj pa uspehi na srečo nikakor ne izostanejo. Celo več, lahko bi brez težav rekli, da jih je vse več in zdaj tudi v športnih disciplinah, ki jih še nedolgo nazaj ni nihče videl med vsaj drugo kategorijo evropskega ranga, zdaj pa so v evropski eliti. Če bi kogarkoli iz ekipnih športov pri nas povprašali o statusu, ki ga ima njegova disciplina bi nam velika večina, izjema so najbrž nogometaši, rekla, da so pri nas predvsem v zadnjem obdobju v precej podrejenem položaju v primerjavi s posamezniki. Sam nikdar ne želim, niti nočem delati te primerjave. Prav zanimivo pa se mi vedno zdi, da tudi največji ljubitelji športa pri nas ob olimpijskih igrah radi poudarjajo, da so za Slovenijo zares prave igre le tiste, ko gre zraven tudi ekipni, da ne rečem moštveni šport. Tudi tu bom izbiro in končno sodbo prepustil vam, ki ste si v zgodnjem nedeljskem jutru že vzeli čas tudi za nas.
Nekaj pa bom zagotovo trdil za vedno, da to, kar so sinoči dosegle slovenske košarkarice, pa je nekaj posebnega, da ne bi zdaj nad njih klical kakšnih mitskih osebkov, ki bi pri tem pomagali. Kdor je v času slovenske samostojnosti, seveda predvsem športne spremljal našo žensko košarko mi bo pri tem najbrž hitro pritrdil. V prvih letih na začetku devetdesetih je denimo slovenska klubska košarka v ženskem delu v evropske okvire vsako sezono zakoračila s štirimi klubi. Ljubljanska Ježica je bila tedaj celo v elitni skupini najboljših ekip na Stari celini in kar nekaj znanih obrazov tistega časa smo sinoči videli tudi v dvorani, ki je v zadnjem obdobju slovenski ženski košarki prinesla največ uspehov. In vse nekdanje košarkarice so se veselile uspeha te generacije, ki je obenem uspeh prav vseh igralk, ki so se na svoji športni poti odločile za igro pod obema obročema.
Kaj ima zdajšnji ducat igralk kar prejšnje izbrane vrste niso imele lahko ugibamo še celotno nedeljo. Toliko kot bo razpravljavcev, toliko bo najbrž tudi razmišljanj. In prav je tako. Dejstvo je, da je v tej ekipi kar osem igralk, ki košarko igrajo zunaj. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so se prav vse na tuje prebile iz domačih klubov. Žal je v slovenskem prostoru v zadnjem obdobju ugasnilo vse preveč ženskih klubov. Le redki so se vrnili. Glavni center je že nekaj let Celje, ki si je nedvomno zaslužilo, da sta bili obe tekmi v teh kvalifikacijah prav v knežjem mestu. Kot je sinoči poudaril selektor Damir Grgič, ki je tudi tvorec zadnjega celjskega razcveta, na srečo ta članska reprezentanca ni edina na katero je ženski reprezentančni pogon lahko ponosen. V elitni druščini so namreč tudi mladinke, ki so bile na zadnjem evropskem prvenstvu prav v Celju celo pete, poleti pa so se med najboljše prebile tudi mlajše članice. In na tem se zares lahko gradi tudi v prihodnje, vodilni možje zveze pa so že včeraj obljubili, da bo ženska vrsta v pripravah na Češko imela pred evropskim prvenstvom enak tretma, kot ga ima moška že vrsto let.
