V tokratni oddaji razkrivamo izkoriščanje tujih delavcev v znanem podjetju iz Ajdovščine, ki je v lasti enega od najbogatejših Slovencev. Sum kaznivih dejanj pri posredovanju tuje delovne sile na Primorskem preiskujejo tudi policisti. Kaznivega dejanja je osumljena tudi tuja pravna oseba, prek katere so bili predvsem Bolgari in Makedonci napoteni na delo v to podjetje.
Odšli smo preverit, in čeprav so nam skušali preprečiti stik z ljudmi, smo posneli nekaj izjav delavcev, ki so brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. V studiu se nam bo pridružil Goran Lukič z Migrantske svetovalnice.
Razkrivamo izkoriščanje tujih delavcev v podjetju Incom iz Ajdovščine, katerega lastnik je eden od najbogatejših Slovencev. Tam so končno pojasnili višino urnih postavk in zatrjujejo, da so zanje na prvem mestu ljudje. So res?
Podjetje Incom iz Ajdovščine proizvaja sladoled Leone, sladoled pa proizvajajo tudi za druge trgovske znamke. Prihodki družbe se skokovito povečujejo, lani so dosegli 35 milijonov evrov. Lastnik podjetja je Andrej Slokar, po Managerjevi lestvici 64. najbogatejši Slovenec, njegovo premoženje naj bi se letos povečalo za kar 44 odstotkov. Lani se je podvojilo. Največji slovenski sladoledar naj bi imel na računu več kot 22 milijonov evrov.
30. novembra, torej dva tedna po razkritju na Valu 202, se je odzvalo tudi vodstvo podjetja Incom.
Kaznivega dejanja je osumljena tudi tuja pravna oseba, prek katere so bili predvsem Bolgari in Makedonci napoteni na delo v to podjetje. Delavci so se policijske preiskave v podjetju razveselili: “Tudi Bolgari in Makedonci bi morali imeti določene pravice, ne le Slovenci.”
Razmere v Ajdovščini: delo tudi do 350 ur na mesec
V podjetju Incom delajo številni bolgarski in makedonski delavci. Po informacijah Migrantske svetovalnice naj bi v podjetju kršili njihove delavske in socialne pravice, zato smo se odpravili v Ajdovščino, da bi preverili razmere. Čeprav so nam skušali preprečiti stik z delavci, smo posneli nekaj njihovih izjav. Ti so brez prostega dne delali tudi po 350 ur na mesec, plačilnih list niso prejemali, delali so po bolgarski zakonodaji. Zaradi njihovega strahu pred posledicami smo jim spremenili glasove.
“Tu ne gre več samo za grobo izkoriščanje, preraslo je v poslovni model. Delavci so postali stroji.”
Goran Lukić, Migrantska pisarna
Eden od delavcev pravi, da je bil oktobra prost dan ali dva: “Maja, junija in julija se je delalo ves čas, brez prostih dni. V treh mesecih sem bil prost samo za prvi maj, ko je bila tovarna zaprta. Povprečno sem delal po 12 ur na dan. Delal sem od 330 do 350 ur na mesec. Manj delajo samo Slovenci, ki so zaposleni v proizvodnji. Oni delajo po osem ur. Skupaj jih je mogoče 50. Večina je tujcev. Poleti je delalo do 200 Bolgarov. Delati moramo več in hitreje od Slovencev, ki delajo na manj zahtevnih delovnih mestih, naša proizvodnja linija deluje z večjo hitrostjo.”
“Na pogodbi je pisalo, da dobimo 240 evrov na mesec, kar je bolgarska minimalna plača. V resnici pa smo dobivali po 3,5 evra na uro. Vse je bilo na črno. Tako je poleti plačo dobivalo tudi po 200 ljudi.”
