Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…

Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka; ker sem pač velik, se temu raje odrečem

Čeprav je mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljajo družini niti minimalnega preživetja …

“624 evrov zaslužim, nobenega dodatka ne dobim ne za delo v izmenah ne za delo ob nedeljah in praznikih, le za malico in prevoz mi pripada še 66 evrov. Ko plačam najemnino in druge nujne stroške, nam za ves mesec ostane največ 214 evrov,” pove mama 16-letnega Žiga in 8-letnega Luka. Ko jim prištejejo še neredno plačano preživnino in otroške dodatke, odštejejo pa stroške za najnujnejše šolske potrebščine, za opremo in obvezne ekskurzije dijaka Žiga, za edino razkošje, mesečno vadnino v športnem klubu za tretješolca Luko, ostane premalo tudi za hrano. Dobesedno.

Ne morem kar čakati doma na podporo, moram delati!

Mama ve, da bi kot brezposelna z vsemi socialnimi dodatki  finančno morda živela celo nekoliko lažje, a ji ni težko delati na delovnem mestu, ki zahteva vsaj dve stopnji nižjo izobrazbo, kot jo ima: “Delam za res nizko plačo na delovnem področju, ki je daleč od moje stroke, a ne bi mogla biti kar doma in čakati na socialno podporo.  Ne morem sedeti doma, počutila bi se manjvredno, da se vidi, da sem pridna, delavna …”

Kupujemo znižano in nagnito hrano

“A je hudo, ker kljub temu iz dneva v dan razmišljam, ali mi bo sploh kaj ostalo do dneva, ko dobimo otroške dodatke. Težko je tudi, ker ko delam po 12 ur, sta otroka sama doma. Starejši prevzema vso skrb za mlajšega, mene pa skrbi, ali sta jedla, ali je z mlajšim vse v redu … je hudo!” Kar kupijo, je daleč od primerne hrane za odraščajoča fanta, sploh za visokoraslega šestnajstletnika: “Kupimo kruh, mleko, jogurte, kadar so znižani, kupimo še nagnito zelenjavo in zelo redko kak kos mesa, ko je v akciji, sicer pa še makarone, riž in kečap, da niso vselej povsem brez vsega,” našteva mama stvari z običajnega nakupovalnega seznama.

Mama v 12 urah kaj poje le, če je v menzi kaj ostankov

Medtem ko ima mlajši Luka z donacijami plačane vse stroške subvencionirane prehrane v osnovni šoli, je mama med 12-urnim delovnikom nemalokrat lačna, njena prehrana je namreč odvisna izključno od  dobrote kuharic v podjetju, v katerem dela: “Jem, če mi lahko kaj dajo, če ostane v kuhinji kaj krompirja ali kak zrezek. Sicer ne jem nič. Ko pridem domov, pojem, če sta fanta kaj pustila, sicer pa si naredim solato in grem čim prej spat. Zelo velikokrat grem lačna spat, da bi le otroka lahko jedla.” 

Jedo toplo malico, jaz pa sedim in lažem, da sem jedel doma

A kljub temu tudi otroci nimajo primerne prehrane. Sploh starejši Žiga, nad športom navdušen mladenič, ki v šoli do zdaj ni imel malice, saj so mu tam prepričljivo zatrdili, da mu subvencija malice nikakor ne pripada. Ker pravice do polne subvencije kosila ni imel niti mlajši Luka, je bil Žiga s tem povsem sprijaznjen: “V šoli mi je hudo, ko drugi jedo toplo malico, jaz pa zraven sedim in se z njimi pogovarjam. Zrezki in omake mi dišijo, včasih tako, da kar vstanem in grem proti učilnici … Če me vprašajo, zakaj ne jem, jim rečem, da se zjutraj tako obilno najem, da imam energije za ves dan. A mi ni lahko lagati, to so navsezadnje moji prijatelji.” 

Riž in makaroni brez vsega za kosilo, večerni kakav odstopi bratu

“Veliko je takih dni, ko grem že v šolo lačen. Zjutraj sem rad pojedel koruzne kosmiče, a se pri tem porabi veliko mleka, ker sem pač velik in se temu raje odrečem. Za kosilo si naredim makarone, pogosto brez vsega, sicer pa si dam nanje kečap ali majonezo. Iz dneva v dan riž, makaroni, riž, pa pet makaroni, včasih kakšna juha. Meso imamo res tu in tam, običajno, ko nam ga podari babica. Za večerjo včasih ne pojem nič, včasih pa kakšen suh kos kruha in grem spat.”

Tudi morebitni večerni kakav, kadar je v humanitarnem paketu enkrat na mesec kaj več mleka, je rezerviran za mlajšega Luka: “Zvečer bi bilo fino spiti kakav in pojesti sendvič. A se pri tem porabi veliko mleka, pa tudi kakav ni ravno najbolj poceni, zato to raje odstopim bratu. Mislim, da otrokom to zvečer veliko pomeni.”

Astronomija, velika, neizpolnjena ljubezen

Žiga se je odrekel marsičemu tudi zato, da bi z mamo pred bratom prikrila, kako resne so finančne težave: nima vseh učbenikov in delovnih zvezkov, obvezna uniforma mu je že zdavnaj s prekratkimi rokavi in hlačnicami močno premajhna, ker ima izrazito veliko številko obutve, čevljev v običajnih trgovinah zanj sploh ni, kar je spet neizogiben strošek, saj takšne pomoči v humanitarnih organizacijah ni mogoče dobiti.

In če se je športu moral odreči predvsem zaradi zdravja, se je svoji največji ljubezni, poglabljanju znanja o astronomiji, odrekel zaradi sredstev, ki bi jih potreboval vsaj za plačilo članarine in ekskurzij v  astronomskem društvu ali vsaj za zmogljiv računalnik, njegovo okno v svet in v vesolje: “Če denar ne bi bil ovira, bi si najprej opremil balkon in od tam s teleskopom opazoval zvezde, planete, meglice, vesolje me zelo zanima, zelo me veseli tudi fizika. Moje znanje bi bilo bistveno širše in astronomijo bi zelo rad tudi študiral!”

Nekaj mescev bolniškega nadomestila vse poruši

A to so lahko res oddaljene sanje: Žigova realnost je namreč strokovna srednja šola, ki mu omogoča predvsem čim prejšnjo zaposlitev in ne gimnazijskega, širokega znanja, in pa družina, ki ima dovoljeno dnevno porabo pretehtano na cente natančno, in ki je zdaj, ko je mama kar tri mesece zaradi bolniške odsotnosti prejemala za nekaj stotakov nižjo plačo, prvič pred resno grožnjo za izgubo doma: “Najbolj strah me je, da bi mi odklopili elektriko, vodo, ogrevanje. Prejela sem tudi že opomin pred prekinitvijo pogodbe o najemu stanovanja, ker jim dolgujemo za stroške, nakopičene v obdobju, ko sem med odsotnostjo prejemala tako nizko nadomestilo.”

Ko bi vsaj enkrat v življenju lahko kupila, kar potrebujemo …

Čeprav vseskozi govori z glasom odločne borke za prihodnost svojih sinov, ji strah pred izgubo doma vse bolj lomi glas: “Nimam besed, ne vem, kaj še lahko naredim? Hodim v službo, težko in pošteno zaslužim teh 624 evrov, pa kljub vsemu ni dovolj, da bi se otroka vsak mesec lahko do sitega najedla. Kaj šele, da bi jima lahko kupila stvari, ki jih potrebujeta! Ko bi fanta kaj potrebovala ali pa si le želita kakšno sladkarijo, igračko, res kakšno drobnarijo, ali pa na glas sanjata o tem, da bi nekoč šli na morje, jima zelo velikokrat lahko samo rečem, da nimam s čim. To mi je najhuje. In želim si, ko bi samo enkrat v življenju lahko rekla, da si bomo kupili tole in šli bomo na morje,” nadaljnje besede povsem onemogoči mamin jok.

Ne le samo pomanjkanje, tudi neprepoznavanje stisk otrok je velik problem

Problem zgodb, kot je ta, ni le zatiskanje oči javnosti in odgovornih pred tonečim slojem bistveno premalo plačanih in prekarnih delavcev, s katerimi na dno revščine tonejo tudi otroci, pač pa tudi  socialna neobčutljivost med soljudmi: šele po našem obisku se je namreč izkazalo, da je Žiga že vse leto upravičen do stoodstotno subvencionirane malice, čeprav so na šoli, ki jo je družina prosila za pomoč, zagotavljali, da to ne drži. Žiga se bo tako že v kratkem pridružil sošolcem pri topli malici, žal pa bo  pomanjkanje vseh vrst zaradi zelo nizke plače in nujnega plačila dolgov, nastalih med mamino bolniško odsotnostjo, njihova stalnica še naprej.

ZPM Ljubljana Moste Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Ključna beseda BOTER5 na 1919 pomeni darovanih 5 evrov, ki bodo v celoti namenjeni družini.

Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Žiga in Luka iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (na primer Zgodba Žiga in Luka). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!

Novost je, da je osem bank podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom več ne bodo obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

• Nova Ljubljanska banka,
• Hypo Alpe Adria,
• Abanka,
• Banka Koper,
• SKB,
• Unicredit banka,
• Delavska hranilnica,
• Sberbank.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

Jana Vidic