Spomin na Ureka in borilne veščine kot oblika rekreacije

Zdrav način življenja skozi borilne veščine

Borilne veščine in rekreacija gredo z roko v roki.

foto: www.alesfevzer.com

Oče slovenske rekreacije 

12. oktobra je minilo 23 let od smrti radijske legende Staneta Ureka.  Mnogi se ga spominjamo po jutranji gimnastiki, kjer je na svojstven način pozival ljudi h gibanju in rekreaciji, ter pomembno prispeval k osveščanju Slovencev o pomenu gibanja in zdravega načina življenja.

V jutranjih programih je na prvem programu Radia Slovenija dajal napotke, kako telovaditi, telovadec Tomaž pa je v studiu tudi izvajal zahtevane vaje. Štiri leta po smrti je Stane Urek prejel najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja pod pokroviteljstvom Juana Antonia Samarancha na področju športne rekreacije, v času svojega delovanja pa je bil nagrajen tudi z najvišjim državnim priznanjem na področju športa – Bloudkovo nagrado.

Skoraj vsako jutro pol ure telovadim. Hodim in moje priljubljene gore so Šmarna gora, Lovrenc, Grmada, Molnik, Blegoš in Gora nad Malinskim vrhom.

Spomini na Staneta vsako leto oživijo na Urekovem pohodu. Udeleženci se zberejo pri njegovem spomeniku pred gostilno Na Vidmu v Poljanah, kjer se začne pohod na Goro nad Malenskim Vrhom. Poljansko hribovje je Ureka tako očaralo, da mu je namenil velik del svojega življenja.

Borilne veščine kot oblika rekreacije?

Rekreacija pomeni dejavno preživljanje časa na način, ki osvežuje človekovo telo in duha. V prvi vrsti gre torej za sproščanje, nekateri radi hodijo, drugi tečejo, spet tretji igrajo nogomet, nekateri se udeležujejo joge, so pa tudi taki, ki prisegajo na borilne športe.

Borilni športi so rekreacija, ker se gibamo, jih lahko treniramo in se nam z njimi ni potrebno ukvarjati profesionalno.

Borilna veščina za boljše zdravje in počutje je tudi NANBUDO. Je celovita vadba telesa in duha, kjer posameznik vadi samoobrambne tehnike, tehnike padcev, … Te tehnike poznamo iz drugih borilnih veščin. Gre za celoten repertuar japonskih samoobrambnih, sprostitvenih in dihalnih aktivnosti.

Gregor Jenčič, ki deluje kot trener veščine NANBUDO pravi: “Treningi trajajo polni dve uri. Pri starejših udeležencih je najbolj pogosta sprostitvena vadba, pri otrocih pa je drugače, saj se hitro učijo tehnike in imajo več energije.”