Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok.
In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, najmlajši je bil star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija je kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok.
In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujnost ureditve varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, tudi redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki zdaj ambulantno delo opravlja v Sevnici, je imela svoj najdaljši staž na varovanem moškem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.
Tudi na ta oddelek so vsake toliko časa dobili mladostnika, a kot pravi, je svoje bolnike poznala in jih je na to prej pripravila. Si pa ne zamišlja, kako to izpeljati na sprejemnem oddelku psihiatrične klinike.
“Otrok bo morda na oddelkih psihiatrije za odrasle videl stvari, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi.” – Mojca Zvezdana Dernovšek
Prof. dr. Vesna Švab, predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT, se sicer strinja, da je treba urediti poseben oddelek ali mesto za obravnavo otrok s hudimi motnjami vedenja, a bistveno vprašanje je, kakšni bodo odhodi s tega oddelka, torej kaj se bo z otrokom zgodilo po hospitalizaciji. Po ugotovitvah dolgotrajna institucionalizacija zelo slabo vpliva na otroke in ŠENT od državnih služb pričakuje, da se bo oblikovala mreža pomoči za otroke, ki bo nadomestila institucionalne oblike bivanja.
Na problem neustrezne oskrbe mladoletnikov s hudimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami že več let opozarjajo tudi v Uradu varuhinje človekovih pravic.
Varovani oddelek pa ni edino, kar potrebuje otroška in mladostniška psihiatrija. Po besedah Hojke Gregorič Kumperščak, specialistke otroške in mladostniške psihiatrije, je v Sloveniji samo 21 specialistov otroške in mladostniške psihiatrije. Res je, da se šola še približno 25 specializantov, ki bodo v nekaj letih postali specialisti. A nekatere regije, kot na primer koroška in prekmurska, nimata otroškega psihiatra in otroke je treba voziti v Maribor ali v Ljubljano. Mojca Zvezdana Dernovšek, specialistka psihiatrije, dodaja, da pri nas za otroke in mladostnike nimamo organizirane nujne službe, kamor bi se lahko starši skupaj z otrokom zatekli po pomoč brez čakanja.
Strokovni direktor Pediatrične klinike v Ljubljani prof. dr. Rajko Kenda pravi, da je prav zato razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo in pediatrijo letos poleti sklenil, da bodo pritisnili tako na ministrstvo kot na zavarovalnico. Zagotoviti morata, da bodo koncesionarji, ki imajo v ambulantah naročene otroke s čakalno dobo, dolžni sprejeti tudi tiste otroke, ki nujno potrebujejo pomoč.
Težav na področju oskrbe otrok in mladostnikov z vedenjskimi motnjami in motnjami v duševnem zdravju oziroma tistih v hudi stiski je torej več. Ne gre le za varovani oddelek, ki ga še vedno nimamo, čeprav že vsaj od leta 2009 opozarjajo, da ga potrebujemo. Mladoletnike, stare tudi 10, 11 let, tako še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike, Slovenija pa s tako neustrezno oskrbo sistematično krši tako zakonodajo kot mednarodne konvencije o pravicah otrok. In to lahko pripelje tudi do tožb.
