“Še vedno čakam Pikachuja”

Predvajaj

foto: Javier Morales

Pokemon je akronim za pocket monster, kar v prevodu pomeni žepna pošast. Podobo so pošasti dobile pred dvajsetimi leti v videoigri za igralno konzolo GameBoy, pozneje so nastopile še v risanih serijah, imenovanih anime. Pred dobrim tednom pa so pokemoni zavzeli ulice, gozdove, obale, restavracije, muzeje in trgovine.

Število igralcev mobilne igre Pokemon Go je v dobrem tednu preseglo število aktivnih uporabnikov družabnega omrežja twitter. Igra je zasvojila več deset milijonov ljudi.

S trenerjem pokemonov Juretom Čuhalevom in raziskovalko kulture pokemonov Aljo Isaković smo se podali na lov za pošastmi. Aplikacija uporablja kamero telefona, ki prikazuje dejansko dogajanje, nadgrajena resničnost pa pokemona umesti v sliko.

Alja Isaković: “Zamisel ni nova, poznamo podobne aplikacije, pri katerih hodimo naokrog in na primer skrbimo za virtualne ljubljenčke, a ni nobena tako eksplodirala kot Pokemon Go.”

Jure Čuhalev pravi, da so prednosti igre Pokemon Go prepoznali tudi starši: “Z otroki gredo na sprehod, jim dajo telefon in skupaj lovijo pokemone.”

Jure Čuhalev: “Vsekakor so tehnične omejitve igre največji izziv, aplikacija je zelo nova, ima veliko hroščev, v večernih urah pa neha delovati, ker se zbudijo Američani in jo začnejo uporabljati.”

Igro so prvi dobili Američani, Avstralci in Novozelandci, v sredo z nekajdnevno zamudo še Nemci in Britanci. Aplikacija ima še vedno kar nekaj pomanjkljivosti, velik preizkus je tudi utrudljiva hoja. Poleg vprašanja varnosti v prometu pa se postavlja tudi vprašanje  varnosti zasebnih podatkov.