Zorana Baković je prva dopisnica časnika Delo iz Pekinga. Vse do danes na najbolj izčrpen in poglobljen način seznanja slovensko javnost s Kitajsko in deželami Daljnega vzhoda. Danes živi med Beogradom, Zagrebom in Dunajem in še vedno poroča za Delo. Zelo rada posluša radio.

"Zelo cenim tako slovenske bralce kot javnost. Ta ima kritičen, a tudi zdrav in hvaležen odnos."

Prenesi podkast oddaje

Zorana Baković je bila prva dopisnica časnika Delo iz Pekinga. Vse do danes izčrpno in poglobljeno seznanja slovensko javnost s Kitajsko in deželami Daljnega vzhoda.

Rojena je bila 21. septembra 1955 v Beogradu, v družini univerzitetnih profesorjev. Po končani gimnaziji je študirala na beograjski filozofski fakulteti, na oddelku za primerjalno književnost in kitajski jezik, leta 1977 je nadaljevala študij klasične kitajske književnosti na Univerzi Fudan v Šanghaju, kjer je diplomirala na temo poezije iz časa dinastije Tang.

"Moje življenje je razpeto med Beogradom, Zagrebom in Dunajem. Nacionalna opredelitev mi gre na živce. Zato v Beogradu govorim hrvaško, v Zagrebu pa povem, da sem Srbkinja."

Ob prevajanju pesnika Bai Juyija sanjari, da bi postala budistična svečenica, vendar jo težavne življenjske razmere in dogodki, ki sledijo, odpeljejo v drugo smer.

Ko se po končanem študiju vrne v Beograd, sprejme delo prevajalke za kitajščino v zveznem izvršnem svetu SFRJ; prevaja vse najvišje partijske in državne voditelje Ljudske republike Kitajske. Leta 1985 se vrne v Peking kot predstavnica podjetja Astra iz Zagreba, leta 1987 pa postane prva dopisnica slovenskega časopisa Delo iz Pekinga.

"Sem zagovornica ideje o Evraziji. Povezani smo, med nami ni oceana. Tudi na Kitajskem je glas ljudstva vse glasnejši."

Sreča se z generalnim sekretarjem kitajske komunistične partije Zhao Ziyangom in naredi intervju z njim, neposredno poroča o pokolu na Trgu nebeškega miru leta 1989 ter o številnih drugih pomembnih dogodkih.

Med  bivanjem na Kitajskem se ukvarja tudi s prevajanjem kitajskega leposlovja, filozofije in literarne teorije. Je avtorica knjige "Iščoč podobo v zrcalu – kitajska kulturna in nacionalna identiteta v 20. stoletju," ki je izhajala v Delu kot feljton. Prevaja tudi iz angleščine in nemščine.

Danes živi med Beogradom, Zagrebom in Dunajem in še vedno poroča za časopis Delo. Zelo rada posluša radio.

"Od kitajskih prijateljev sem se naučila, kaj je življenje. Kitajska je moja duhovna domovina."

"Obožujem jazz, blues in soul, to je moja glasba, pa tudi opere, zato sem za valovski intervju namenoma izbrala tudi skladbo Nessun Dorma, Nihče naj ne spi (iz Puccinijeve opere Turandot v izvedbi Arethe Franklin). To je hkrati moje sporočilo svetu: ne zapravljajte časa za spanje, ozrite se naokoli, poglejte, kaj vse se dogaja! To nenehno ponavljam svojim trem sinovom, ki se vse bolj zavedajo, da je življenje lepo in čas hitro teče, zakaj bi ga zapravljali s spanjem."

Val 202