Moskva, imamo problem?

Bolj kot vsebina in ozadja Putinovega obiska v Sloveniji nas je (tudi medijsko pretirano) obsedla obsedenost z varnostjo in urejanjem prometa.

foto: Srdjan Živulović/Bobo

Marca 1988 je Ljubljano obiskal Mihail Gorbačov. Milan Kučan mu je z Iskrine stolpnice razkazal Ljubljano. Takratni direktor računalniškega podjetja Iskra Delta Janez Škrubej trdi, da je zadnji generalni sekretar sovjetske komunistične partije Slovenijo obiskal (tudi) zato, ker je Sovjetska zveza želela kupiti našo računalniško tehnologijo, ki smo jo nekaj let prej uspešno prodali celo na Kitajsko. Odločilno srečanje Gorbačova z vodstvom slovenskega računalniškega podjetja naj bi v čudnih okoliščinah preprečile tajne službe, Škrubeju naj bi po njegovem zatrjevanju celo vbrizgali posebno injekcijo. Danes 85-letni Gorbačov se sicer ne spominja podrobnosti ljubljanskega obiska, je iz Moskve sporočil njegov tiskovni predstavnik.

Slovensko-sovjetsko-ruski odnosi so po svoje skrivnostni, kot je skrivnostna zgodba s prodajo računalnikov Gorbačovu. Malo smo domišljavi, malo uradni, malo pietetni. In prijazno-pragmatični v vse smeri. Odkrito bi poslovali, a se sramežljivo ne želimo opredeliti glede ključnih geopolitičnih vprašanj. Na vojaško parado v Moskvo smo lani poslali rezervnega igralca Erjavca, podpiramo pa pošiljanje večnacionalnega bataljona Zveze Nato v baltske države zaradi ruske grožnje. Slovenija je načelno obsodila rusko priključitev Krima, a se zdaj zavzema za omilitev gospodarskih sankcij proti Rusiji. Tudi veliki posli z vpletenostjo obeh držav so tekoče-plinasti: Južni tok je preteklost, jeklarji uspešno talijo v naših železarnah in se širijo celo do perutninarske industrije, usoda Sberbanke v Sloveniji je nejasna, vsaj ruski turizem predvsem na Obali in v Rogaški Slatini cveti.

Ob prejšnjih obiskih državnikov velesil smo bili priče zanimivim protestniškim “intervencijam”. Bo tudi Putinov obisk sprožil spontan odziv civilne družbe?

Ampak pred (pietetnim) nekajurnim obiskom Vladimirja Putina to soboto so težave in načelnost zabrisani. Bolj kot vsebina in ozadja nas je (tudi medijsko pretirano) obsedla obsedenost z varnostjo in urejanjem prometa na gorenjski avtocesti.  Zagotovo bo izpraznjena siva pot od Brnika do Vršiča Putinu všeč, zagotovo bo zadovoljnih tudi 2.500 akreditiranih gostov, ki so morali ob prijavi varnostnim organom zaupati celo svojo davčno številko. Varnost je pač varnost in davčna številka izda manj kot EMŠO, pravijo v državni varnosti. Malo manj bodo zadovoljni v gneče ujeti vozniki iz vse Evrope, ampak najbrž bodo tudi oni razumeli, da gre za visok in pomemben obisk in da so najvišji varnostni ukrepi nujni. Izbire nimajo.

Pa še nekaj bo zanimivo videti. Bo Putinov obisk sprožil tudi kakšen spontan protest? V ukrajinskem Kulturnem društvu Ljubljana Kijev napovedujejo (političen) protest pred ruskim veleposlaništvom, pietetnih in konkretnih razlogov za kritičen odnos civilne družbe do ruske oblasti bi moralo biti še kar nekaj: kršenje človekovih pravic, vojaška posredovanja, nerazjasnjeni umori Putinovih političnih nasprotnikov in novinarjev, omejena svoboda govora …

Ob prejšnjih obiskih državnikov velesil smo bili priče zanimivim protestniškim “intervencijam”: od teka ob žici okupiranega hotela Union ob vrhunskem zasedanju Nata do provokacije reške skupine Let3, ko so ob vrhunskem srečanju Bush-Putin junija 2001 želeli v Ljubljano pripeljati  skulpturo z velikim falusom. Ustavili so jih v predmestju, a prispodoba (im)potentnosti politike je več kot aktualna tudi 15 let pozneje.

Moskva, imamo res problem?