Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti.
Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
V Sloveniji je za mednarodno zaščito v prvem četrtletju tega leta zaprosilo 240 ljudi na milijon prebivalcev. V sosednji Avstriji je v istem obdobju za azil zaprosilo 1675 ljudi na milijon prebivalcev. Med njimi so številni otroci, ki jih je država vključila v svoj šolski sistem. Kot pravi generalni direktor za splošno izobraževanje na avstrijskem ministrstvu, pristojnem za izobraževanje, Kurt Nekula, je avstrijska vlada ustanovila 75 milijonov evrov vreden sklad, ki je namenjen projektom za vključevanje otrok v šole.
“Samo v zadnjih dveh letih je Avstrija za integracijo usposobila 30 tisoč učiteljic in učiteljev, kar je četrtina vseh. Pri tem smo uspešni. Zelo pomembno je tudi, da učenje jezika poteka v tolikšnem obsegu, kot je to potrebno. Delovati so začele tudi mobilne ekipe socialnih delavcev in psihologov, ki pri izzivih vključevanja pomagajo šolam, pa tudi otrokom in njihovim družinam.” – Kurt Nekula
Direktor Zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj pravi, da glede na sorazmerno majhen delež priseljencev v Sloveniji ne kaže, da bi to terjalo veliko novih zaposlitev, vendar pa ima država pripravljene rešitve za dodatno poučevanje slovenskega jezika za te otroke in za dodatno strokovno pomoč.
Do konca šolskega leta se je v šest slovenskih osnovnih šol vključilo 34 otrok prosilcev za mednarodno zaščito in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Junija je v okviru premestitve prišlo k nam šest šoloobveznih otrok.
Pri prevajanju so šole prepuščene same sebi
Prevajanje v slovenskem šolskem sistemu ni zagotovljeno. Veliko je odvisno od iznajdljivosti šole, učiteljev in njihove mreže poznanstev. Na OŠ 8 talcev so aprila pričakovali sedem otrok iz Sirije. Šolska svetovalna delavka, koordinatorica za vključevanje tujcev Bojana Breznikar, pravi: “Izkazalo se je, da so pouk v resnici začeli obiskovati trije, drugi učenci pa so skupaj s svojimi družinami odpotovali naprej proti severu. Tudi družina s temi tremi učenci je potem odšla drugam.”
Na šoli v teh dveh dneh niso angažirali prevajalca za arabščino, saj so za razlago šolskega sistema, šolanja in vpisa poskrbeli prevajalci v azilnem domu.
V Logatcu so se dogovorili, da OŠ Tabor sprejema afganistanske, OŠ 8 talcev pa sirske učence. “V primeru potreb po prevajalcih bi tako imeli lažje delo, saj bi se dogovarjali samo z enim prevajalcem. Vsi viri so dobrodošli. Angažma je dosti širši od uradnih postopkov, tako da si moramo pomagati kar sami. V takih okoliščinah se aktivira celotna socialna mreža velikega dela strokovnih delavcev posamezne šole. Vključimo na primer partnerja sodelavca, ki govori arabsko. Na šoli imamo kontakte številnih ljudi, ki so pripravljeni pomagati pri prevajanju, in to ne samo iz Logatca.”
Bojana Breznikar dodaja, da je prevajalec nujen predvsem v začetnem delu vključevanja. Kot izpostavlja strokovnjakinja za vključujoče izobraževanje dr. Marijanca Ajša Vižintin, bi učitelji in učenci nujno potrebovali pomoč prevajalcev. Predlaga fleksibilno mrežo, ki bi potovala po šolah in ponujala vsaj občasno podporo. Tako otroci kot učitelji se namreč zaradi jezikovnih ovir pogosto znajdejo v stiski.
Na OŠ Tabor Logatec so s petimi afganistanskimi otroki, ki so se jim pridružili aprila, najprej delali v skupini, tako da so se v delo z njimi vključevali različni učitelji. Ravnateljica Miša Stržinar: “Nima smisla, da sedijo v razredu, če ne razumejo jezika.” Šoli je pri uvajanju in učenju slovenščine pomagal tudi prevajalec iz farsija iz Slovenske filantropije.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport priporoča dvostopenjski model vključevanja. Ta temelji na uvajalnici, ki vključuje 20-urni program učenja slovenščine, in na individualnem programu za učenca med šolskim letom. Ministrstvo je vzpostavilo podporno mrežo šolam na spletni strani, ki ponuja različne postopke vključevanja v šole in dela z otroki priseljenci.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti medtem pripravljajo poseben program javnih del, ki bo namenjen pomoči pri nemoteni oskrbi in nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ter pomoči pri vključevanju oseb s priznano mednarodno zaščito v okolje.
Pregovorna slovenska gostoljubnost na preizkušnji
Ljudje, ki pridejo v Slovenijo po načrtu premestitve, lahko pravice, ki izhajajo iz njihovega statusa, uveljavljajo zgolj v Sloveniji. V azilnem domu poteka program opismenjevanja in učne pomoči. Ljudje, ki imajo priznan azil, pa so vključeni v program začetne integracije priseljencev in imajo pravico še do dodatnih 120 ur učenja slovenskega jezika.
V Osnovni šoli 8 talcev imajo sicer za september že najavljenih 14 novih učencev iz Sirije, vendar se glede na dosedanje izkušnje zavedajo, da bodo morali biti pri prilagajanju programa zelo fleksibilni.
Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje zapuščajo Slovenijo, se skriva tudi v podatkih o majhnih možnostih za pridobitev azila pri nas.
Slovenija je v zadnjih 20 letih odobrila le dva odstotka prošenj za azil, v zadnjih desetih pet, v zadnjih petih letih pa enajst odstotkov prošenj. Trend se izboljšuje, vendar je to je še zmeraj globoko pod evropskim povprečjem. V vsem lanskem letu je naša država na prvi stopnji odločala le o 130 prošnjah za azil, od tega jih je ugodno rešila le 34 odstotkov. Nizozemska jih je odobrila 80, Švedska 72, Danska 81, Nemčija 57 odstotkov. Od januarja do konca junija je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosilo 576 ljudi. Status jih je dobilo 34.
Slovenska vlada načrtuje, da bo trajno preselila skupno 567 ljudi iz Italije in Grčije ter 20 ljudi iz tretjih držav. Do konca tega leta naj bi Slovenija sprejela 280 ljudi, toda do zdaj jih je le 34, med njimi 7 šoloobveznih otrok. Do konca junija je status begunca dobilo 7, status subsidiarne zaščite pa 11 ljudi. Med njimi je tudi oče štirih otrok Halim. Status je dobil razmeroma hitro, saj se postopki v Sloveniji pogosto zelo zavlečejo.
“Piše, da smo dobili zaščito za tri leta in da nam bo država pomagala pri nastanitvi in integraciji.” – Halim
Halimova sedem let stara hči bo letos začela obiskovati prvi razred, sam pa si želi čim prej začeti delati kot voznik tovornjaka. Prost dostop do trga dela v Sloveniji odpira šele priznan status.
Večina ljudi v Grčiji, kjer so vložili prošnjo za premestitev, ni dobila prav nobenih informacij o Sloveniji. Kot pravi farmacevt iz Damaska, so jim na Lezbosu dali seznam držav, ki sodelujejo v programu premestitve in jim dejali, naj jih izberejo osem, v katere bi želeli iti. “Določili so nam Slovenijo. Bili smo presenečeni, saj je nismo izbrali. Nismo je poznali. Zdaj smo zadovoljni, da nas je sprejela Slovenija.” Vendar ni tako, kot so jim dejali. “Pričakovali smo, da bomo lahko začeli normalno živeti, vendar smo zdaj spet nastanjeni v nekakšnem begunskem centru.”
“V azilnem domu ni lepo živeti!”
Prevajalec Ramid Shadani dela pri projektu mobilne enote, ki prosilcem za azil zagotavlja zdravniško, socialno in psihosocialno pomoč. Pravi, da imajo družine v Logatcu kar nekaj težav. Ta, da morajo otroci do razmeroma oddaljene šole peš, se zdi še najmanjša.
“Najmlajši so stari 7 ali 8 let. Do šole hodijo 45 minut.”
Tudi sicer so družine v prostorih Centra vojnih veteranov Slovenije odrezane od preostalega sveta. Poti do Ljubljane si ne morejo privoščiti, saj prejmejo le 18 evrov žepnine na mesec. Ramid je videl, kako ljudi ob izhodih iz azilnega doma spremlja policija.
“Hrana ni dobra, ni dovolj aktivnosti. Tam ni lepo živeti. Tudi sam sem dve leti kot begunec živel v azilnem domu.”
Medtem ko se za družine iz Sirije, ki so prišle v okviru premestitve, stvari počasi postavljajo na svoje mesto, so v veliko večji negotovosti družine iz Afganistana. Iz te države v okviru premestitve Slovenija za zdaj ni sprejela še nikogar.
Mahnas kot ženska v Afganistanu ni imela možnosti, da bi dokončala šolo. Iz Afganistana je pobegnila skupaj z možem in dvema sinovoma. Želi si, da bi ljudje slišali njihovo zgodbo.
Nove učence sošolci lepo sprejeli
V Logatcu so otroke posebej pripravili na sprejem učencev iz Afganistana.
V OŠ Jakoba Aljaža Kranj je 28 odstotkov otrok priseljenih iz drugih držav. Ravnatelj Milan Rogelj pravi, da otroci nimajo prav nobenih težav s sprejemanjem. “Otroci se družijo med seboj, ne ločujejo se po nacionalni pripadnosti. Če imamo problem, ga imamo v glavah odraslih. Doseči moramo spremembe v glavi.”
Ravnateljica OŠ Tabor Logatec Miša Stržinar vse strahove pripisuje pomanjkanju informacij. “Človek, ki ga je strah, nima informacij in izkušenj. Zato razumem ljudi, ki imajo stiske in strahove. Potrebujejo čas in proces. Predvsem je treba biti svetovljan, biti človek.”
V predpisih ni vseh odgovorov
Milan Rogelj pravi, da je veliko odvisno tudi od iznajdljivosti posamezne šole, vendar se je zadnja leta sistem zelo spremenil. Pravi, da sta zavod za šolstvo in ministrstvo uveljavila tudi veliko dobrih programov, vendar izpostavlja, da na izzive integracije pogosto ni odgovora v zakonodaji in je treba ravnati čustveno in razumsko. “Na ravni čustev in razuma vedno najdeš odgovor, ki bo v korist otroka. Vsaka odločitev, ki je v korist otroka, je zame dobra odločitev.”
Otrok bo spoštoval slovenski jezik in kulturo, če bomo mi spoštovali njega. “Če bomo mi spoštovali njegovo kulturo in njegov jezik ter mu dali možnost, da se izkaže. Da bo lahko predstavil državo, iz katere prihaja, da bo morda kdaj na primeren način lahko pokazal tudi kakšno svojo travmo, da ga bomo znali razumeti.” Ob takem odnosu je vključitev v družbo in šolo veliko uspešnejša.
Zakaj najprej ne poskrbimo za vključenost vseh slovenskih otrok?
Begunski otroci nimajo prav nič z vzroki za revščino v Sloveniji, torej s plenjenjem podjetij in premoženja, z milijoni v davčnih oazah in z zgrešenimi političnimi odločitvami.
