Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
