V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Znanstveniki, etiki, poslovneži in politiki razpravljali o načrtu, s katerim bi v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom.
Genetika je zadnja desetletja ena najbolj hitro razvijajočih se znanstvenih disciplin in hkrati tudi ena najbolj kontroverznih in popularnih. Pred kratkim za javnost zaprto srečanje vrhunskih genetikov je zadnja močno odmevna novica.
Gosta v oddaji:
Marko Dolinar, Katedra za biokemijo, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani
Toni Pustovrh, Družbene študije o znanosti in tehnologiji, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani
Na začetku maja se je v ameriškem Bostonu na prestižni Univerzi Harvard sestala skrbno izbrana skupina okrog 150 ljudi, med katerimi so bili odlični znanstveniki, ki so se jim pridružili še poslovneži, etiki in predstavniki vlade. In kaj je bil razlog za to neobičajno srečanje?
Zbrani so na sestanku resno razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. To pomeni, da bi v laboratoriju iz kemikalij naredili sintetičen človeški genetski zapis, ki je zapisan na molekuli DNK.
Srečanje je prej simbolna poteza kot realna osnova. Trenutno je za nas velik že genom bakterije, pa je še vedno 1000-krat manjši od človeškega. Da bi sintetizirali genom človeka, kar je etično zelo sporno, bi morali imeli 1000-krat večje laboratorijske zmožnosti.
– dr. Marko Dolinar, FKKT
Človeški genetski zapis ali človeški genom predstavlja 23 parov različnih kromosomov, ki so v celoti sestavljeni iz 6 milijard genetskih črk na molekuli DNK. Zamisel o sintetičnem človeškem genomu torej pomeni, da želijo raziskovalci to molekulo DNK poustvariti v svojih laboratorijih.
Ideja ni povsem nova, prvi jo je leta 2012 predlagal futurist Andrew Hessel, vendar je bila tedaj bolj v domeni znanstvene fantastike. Cena in druge tehnične ovire so bile za kaj takšnega preprosto prevelike. A stanje se je v minulih nekaj letih zelo spremenilo in dramatičen napredek na področju sinteze umetnih DNK molekul je privedel do strmega padca cen tega početja. Še pred nekaj leti bi bila cena sintetičnega človeškega genoma okrog 12 milijard dolarjev, danes je le še 90 milijonov, s tem pa je dejanska uresničitev te zamisli bolj realna. “Če bi cena padala z enakim ciljem, bi v nekaj letih dosegli znesek 10 000 dolarjev za človeški genom,” je dodal Dolinar.
Koristi pri zdravljenju, toda …
Profesor genetike na Harvard Medical School, George Church, ki je avtor omenjenega projekta in eden najbolj priznanih svetovnih genetikov, pravi, da je smisel te ideje predvsem v nadaljnjem spodbujanju napredka v tehnologiji sinteze DNK, obenem pa bo imel projekt številne koristi. Vendar pa nekateri drugi znanstveniki o potencialni koristnosti tega projekta niso tako prepričani in se jim zdi zelo sporen, predvsem z etičnega in moralnega vidika.
Drew Endy, priznan bioinženir iz ugledne Univerze Stanford, ki je zavrnil vabilo na bostonsko srečanje, je v kritičnem eseju zapisal, da si je v svetu, v katerem je človeško razmnoževanje že postalo tekmovalen trg, na katerem imajo človeška jajčeca, spermiji in zarodki svojo ceno, kaj zlahka predstavljati precej bolj nenavadne načine uporabe sposobnosti sinteze človeškega genoma. V skrajnem scenariju bi to recimo pomenilo, da bi lahko znanstveniki s sintetičnim genomom kasneje naredili tudi človeka brez staršev, se pravi nekakšnega »umetnega« človeka.
Pri tem se odpira razprava o izboljševanju človeka in posegu v večjo enakopravnost družbe. V sodobni kapitalistični družbi bi se lahko vprašali, kdo si to lahko privošči.
– dr. Toni Pustovrh, FDV
In če premislek o tem, da bi dedni zapis ustvarili kar v laboratorijih, še stopnjujemo, trčimo ob vprašanje intelektualne zaščite. Kaj bi se zgodilo, če bi neko podjetje dobilo patent nad čim takim?
