Čeprav smo že teden dni po veliki noči, je nekaj prazničnega vzdušja še ostalo. Ciniki bi rekli, da še največ okoli pasu, a podaljšati praznično vzdušje je mogoče tudi z odhodom v naravo. Recimo z obiskom rožice, ki ji je ob pacifiškem otoku, vstajenjska noč posodila ime.

Velikonočnica je eden najlepših simbolov časa okoli Velike noči in prebujanja narave. Je pa ironično, da je velikonočnico ugledati cveteti prav na praznik relativno zahtevno. Če je praznovanje pomaknjeno daleč v mesec april, možnosti za kaj takšnega skoraj ni več. Velikonočnice so takrat že zdavnaj odcvetele. A letošnje leto je izjemno in odpravimo se pogledati velikonočnice na Ponikvo. Na Ponikvo, rojstni kraj velikega Slomška, s katerega duhovno zapuščino te dni tako nemarno ravnajo.

Ne le Slomšek. Tudi Blaž Kocen znameniti geograf iz devetnajstega stoletja, katerega šolski atlasi v sosednji Avstriji še vedno izhajajo je ‘ponkovški’ rojak. Še komu izmed znamenitih mož je tekla zibka v tej pastoralni pokrajini, ko se mehki  griči srečujejo z obzorjem v katerega cerkvice zabadajo svoje zvonike. A največja znamenitost Ponikve, vsaj v zgodni pomladi, je velikonočnica.

Najsi se še tako trudite, velikonočnice ne boste vzgojili doma. Divja in samosvoja je, kot narava sama. In prav zaradi tega, jo je videti v naravi enkratno doživetje. V bližini Slomškove domačije morebiti celo religiozna izkušnja in ko pomladni veter biča strm breg pod Ponikvo, se pozornemu obiskovalcu lahko celo zazdi, kako rožica neizmerno uživa. Tako v vetru, kot v pozornosti.

Marko Radmilovič