Maribor z novim trenerjem in reprezentančnim napadalcem proti Olimpiji za zmanjšanje zaostanka na lestvici
Spomladanski del nogometnega prvenstva se je komaj začel, napetost pa je že na vrhuncu. Zanimivosti se kar vrstijo. Najprej rekordne prodaje Olimpije – ljubljanski prvoligaš je pozimi zaslužil več kot 10 milijonov evrov, približno trikrat več, kot je Milan Mandarič poleti plačal Izetu Rastoderju za odkup kluba.
Potem košarica Milivoja Novakoviča njegovemu nekdanjemu klubu, ki se mu je odpovedal in ga prisilil, da si je skozi zadnja vrata, prek nižjih avstrijskih lig, prigaral reprezentančni status – in v desetih letih postal daleč najuspešnejši napadalec v zgodovini slovenske izbrane vrste.
Novakovič je potem podpisal pogodbo z Mariborom in tako poskrbel za “mucho morbo”, kot Španci imenujejo tisto nekaj pomembnega, nedoločljivega, fascinantnega – tisto, kar nekoga pripelje do tega, da vrže prašičjo glavo na igrišče, ko se njegov donedavni ljubljenec vrne v nekdanji dom v dresu največjega rivala. Ljubljanski navijači Novakoviča maja v Stožicah zagotovo ne bodo toplo sprejeli.
Po vseh zimskih peripetijah pa se je nogomet zares začel. Marsikdo je pričakoval spodrsljaj Olimpije, spodletelo pa je prvakom. Maribor je utrdil prestopni rok v vlogi favorita, prvi spomladanski krog pa je to obrnil na glavo. Olimpija je zbežala na +6, Maribor pa je ostal brez trenerja. Vijoličasti so se – tako kot nazadnje Zmaji – odločili za odstavitev ob precej nenavadnem času.
Krunoslav Jurčič je vodil celotne priprave – in to pomembnejše, obširnejše zimske priprave –, potem pa po eni tekmi, po porazu v Celju, dobil odpoved. Nekdanji trener Olimpije Marijan Pušnik je odšel na koncu jesenskega dela, ko je bilo njegovo moštvo na čelu razpredelnice – to pa je tudi pomenilo, da je bil Pušnik prvi trener, ki ga je Ranko Stojič odslovil kot športni direktor Olimpije, in hkrati tudi prvi trener, ki ga je Zlatko Zahovič odslovil kot športni direktor Maribora.
Zahovič je po Pušniku – leta 2007, v prvem letu delovanja na Štajerskem – sprva ustrelil v prazno. Milko Djurovski ni dolgo zdržal in je zapustil klub na sedmem mestu na lestvici. Po dežurnem gasilcu Branku Horjaku pa je Zahovič zadel v polno. Njegov prijatelj ter nekdanji reprezentančni in klubski soigralec Darko Milanič je Maribor najprej stabiliziral. Končne ligaške uvrstitve kluba, preden je prišel, so bile sedmo, četrto, tretje in četrto mesto, v prvi Milaničevi sezoni pa je bil spet prvak.
Izoljan je Maribor vodil pet sezon in takrat postavil temelje najuspešnejšega evropskega obdobja kluba. To obdobje je prineslo štiri zaporedne evropske jeseni – prvo prezimovanje v evropskem tekmovanju in ligo prvakov. Zahovič in spravljivi Milanič sta precej bolj kompatibilna kot Zahovič in neposlušni, vročekrvni Jurčič – bliže sta si tudi taktično –, kader pa precej bolj ustreza Milaničevi postavitvi 4-4-2 kot Jurčičevi z enim klasičnim napadalcem. V postavitvi z dvema se je vselej bolje znašel tudi Milivoje Novakovič.
Zahovič ni okleval. Hitro je povlekel potezo, stavil na preizkušenega konja, razbil monotonijo in šel na vse ali nič. In to v tednu, ki bi lahko bil odločilen v tej sezoni. V tednu velikega slovenskega derbija.
