Med osmerico najboljših nogometnih moštev na stari celini sta se sinoči pričakovano prebila še Paris Saint-Germain in Benfica iz Lizbone. Obe ekipi sta bili po domačih zmagah uspešni tudi na gostovanjih v Londonu in Sankt Peterburgu. Preostali štirje četrtfinalisti bodo znani prihodnji teden. Sinoči smo nogometu namenili tudi našo pogovorno oddajo V sredo.

Po skoraj vsakem večeru lige prvakov, ki je najbolj prestižno klubsko tekmovanje na svetu, poskušam najti stične točke, med katerimi bi lahko povlekel povezave elite in slovenskega nogometa. In vedno se najdejo. Na obe sezoni, v katerih je bil tudi v skupinskem delu zraven slovenski prvak, bi tako ali tako morali biti ponosni vsi in ne le Maribor.

Sinoči nam je naš sogovornik, predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin, ob tem tudi namignil, da se po tako uspešni sezoni po nepisanem pravilu zgodi, da je klub, ki mu uspe tak podvig, naslednje leto skorajda gotovo obsojen na neuspeh. In to se ni pripetilo le Mariboru, ampak tudi mnogim drugim klubom, ki so se uvrstili v elitno druščino iz večjih držav, z večjim proračunom in predvsem z boljšim tretmajem nogometa v svojem okolju.

Čeprav se okrog slednjega vsaj v Mariboru nimajo kaj pritoževati. Ko me misli potem odpeljejo naprej, se vedno razveselim prav vsakega slovenskega igralca, ki v tujem moštvu igra na tem nivoju. Med klubi, ki so še na sceni, je zdaj to le vratar madridskega Atletica Jan Oblak, ki je tudi zadnji Slovenec, ki je igral v finalu evropskega klubskega tekmovanja. Seveda v evropski ligi, ko je bil še pri lizbonskih orlih, ampak tudi nastopanje v tej konkurenci mora biti za naše nogometaše in vse ljubitelje nogometa in športa pri nas izjemen uspeh.

Za nameček so to fantje, ki so zrasli na slovenskih nogometnih zelenicah. Kar pomeni, da na tem majhnem in z denarjem ne ravno dobro založenem območju očitno dobro delamo tudi na strokovnem področju. Ko nam je sinoči predsednik Čeferin omenil, da je želja vodstva zveze, da bi bilo čez štiri leta nogometu zapisanih kar pet odstotkov slovenske mladeži, smo skorajda pomislili, da je to res utopična misel. Toda tudi o tem, da bomo imeli na Brdu pri Kranju tako lep vadbeni objekt, si nismo upali razmišljati. To je obljubil prav zdajšnji predsednik nogometne družine ob nastopu funkcije in to tudi uresničil. Brez beliča iz državne blagajne. In tu je nova stična točka z elito. Prepričan sem namreč, da niti eno izmed moštev, ki skorajda redno nastopajo med najboljšimi, ne bi zavrnilo vabila za vadbo na tem objektu. Torej imamo tudi doma objekt za največje.

Ne vem sicer, ali bo čez štiri leta v nogometno vadbo zares vključenih kar 100.000 igralcev, dejstvo pa je, da je zdajšnjemu vodstvu zveze uspelo še nekaj. Obisk domačih stadionov je vse večji. Ravno konec prejšnjega tedna se je vnovič zgodilo, da je bilo na petih tekmah v povprečju več kot 3.000 gledalcev. Za naše razmere in objekte, na katerih igramo, to res ni zanemarljiva številka. V drugih športih, seveda moštvenih, je ne morejo več doseči.

Kaj zmore slovenski nogomet v okvirih, v katerih skorajda vse kaže v smer popkulture, je težko reči. V glavnem se vse ocenjuje po dosežkih najboljše reprezentance. Nogomet ima tudi privilegij, da tako evropska kot svetovna zveza zares zgledno skrbita tako rekoč za vse. Tudi za omenjeni vadbeni center na Brdu sta prispevali. Nogomet je zdaj tudi pri nas v prvem vrednostnem razredu pri deljenju denarja. Še nedavno je bil precej niže. Seveda pa vse to ne zagotavlja stalnega mesta v ligi prvakov. Zato bodimo ponosni prav na vsakega fanta in tudi dekle, ki pride iz tega okolja med najboljše. Če bodo uspešni tudi domači klubi in reprezentance, pa še toliko bolje.

Dare Rupar