Konec človečnosti v Evropi: “Začne se kot potres!”

foto: Ogi/BOBO

Vsakič, ko po daljšem obdobju spet pridem v stik z begunci, dobim občutek nenadne streznitve in prizemljitve. Vsak teden, ko ne spregovorim z nobenim od njih, me odnese dlje v oblak kapitalistične iluzije, ki premočno spominja na 1984. Ta oblak je fantazma ugodja, materialnega zadovoljstva, ki krepi ego na račun nevidnih ljudi, ki umirajo v rudnikih za naše nove telefone in v daljnih tovarnah za to, da nas lahko v trgovskih centrih oglasni napisi opominjajo na neverjetna znižanja. Kupec ob njih zasluti dobre lastnike trgovin, ki se odrekajo maržam za njegovo dobrobit, a v resnici so tukaj res dobre le trgovke, ki jim ob nizkih plačah uspe vzdrževati vsaj umeten nasmeh. Če bi kdo prišel od zunaj, bi utegnil pomisliti, da so prav oglasi eno od bistev te shizofrene kapitalistične kulture, za katero v imenu naroda nekateri mislijo, da jo morajo braniti tudi s sovražnim govorom, molotovkami ali zgolj z na videz nedolžnimi besedami, ki vse druge zreducirajo v nevarne številke.

Toda v globalizirani resnici nihče ne prihaja od zunaj. Tudi begunci prihajajo iz sveta, ki je prepreden z oglasi. V velikem delu Sirije sicer ni več stavb, na katerih bi še lahko stali oglasni panoji, zato ljudje ohranjajo stik z reklamami s svojimi mobilnimi telefoni. Nekoliko drugače je v Afganistanu. V Kabulu stojijo oglasni panoji – z njimi države, kot sta Avstrija in Nemčija, ljudem sporočajo, da se jim v Evropi ne piše nič dobrega, da naj raje ostanejo doma.

Tako imajo mladi Afganistanci – tam nimajo težav s pokojninsko reformo, saj je pričakovana življenjska doba nižja od 60 let – priložnost biti v neprestanem stiku z najbolj primarnim, surovim kapitalizmom – s kulturo, ki ustvarja vojne, je do ljudi neverjetno cinična in jo bolj kot vse človekove pravice zanimajo surovine, ki jih je v Afganistanu polno.

Tam “našo” kulturo živijo v njeni najbolj primarni obliki. “Naša” kultura je imuna na religijsko pripadnost, saj ne deluje na podlagi vsebine, ampak na podlagi forme. Ta je s pomočjo poznavanja nevropsiholoških mehanizmov sposobna za vsaj trenutek povišanega hormona sreče prodreti v še tako zabetonirane dogme. Religije imajo za to potem predpisane odpustke in kazni, tako da lahko pogosto brez težav hodijo z roko v roki s kapitalizmom. Ne bi me presenetilo, če bi izvedel, da so tudi največji skrajneži ljubitelji črne pijače z mehurčki, ki razžira jetra.

“Več kot 5.000 otrok ob zaprtju evropske meje ob živem telesu plesni na dežju pred grško-makedonsko mejo.”

Begunci z gaziranimi pijačami nimajo težav. Ko so še množično hodili čez slovensko ozemlje, je bil že topel čaj prevelik organizacijski zalogaj za sprejemni center na Dobovi, dobili pa so vsaj vodo. Seveda za begunce ne velja, da morajo popiti vsaj dva litra vode na dan, ob večjih telesnih naporih pa še več. Dobiš plastenko, potem pa čakaš. Dobiš tudi konzervo rib, otroci pa tudi mleko. Kot so lahko opažali prostovoljci in delavci v begunskih centrih, sta ribje olje in mleko čudovita kombinacija za otroško prebavo.

A kot pravi slovenski pregovor: podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Tukaj sicer ne govorimo o nobenemu konju, ampak o minimumu, ki pa je očitno dovolj velik, da je postal kamen spotike za bruseljske nadzorovalce proračunov; to je za iste ljudi, ki so z varčevalnimi politikami spravili Grčijo na kolena. Slovaška pričakovanja, da naj se Grki ob begunski krizi še enkrat žrtvujejo za plemenit cilj – za Evropo –, so popolnoma skladna s tem kontekstom. Žal je od plemenite evropske ideje ostala le še plemenita plesen. Del nje so tudi fašisti, ki so zakorakali v slovaški parlament.

Več kot 5.000 otrok ob zaprtju evropske meje ob živem telesu plesni na dežju pred grško-makedonsko mejo. Če bo človeštvo preživelo in če zgodovine ne bodo krojili totalitaristi, bodo zgodovinopisci te dogodke označevali za sramotne in ob njih zapisovali izrabljeno frazo: “Nikoli več!” Tudi slovenski politiki, ki soustvarjajo tako “evropsko” politiko, v tem poglavju ne bodo predstavljeni kot človekoljubne izjeme. A tega se sami verjetno niti ne zavedajo, saj imajo v svojih strateških razmislekih vpogled v “višje dobro”. V tej svoji viziji kruto realnost spreminjajo v propagandno sporočilo.

“Policija nas je najprej zaprla v center na Šentilju. Ko smo vprašali, zakaj, so policisti začeli vpiti, pripeljali pa so tudi pse. Otroci so bili čisto prestrašeni. Strah jih je zaradi zvokov, ki so jih slišali v vojni, lajež policijskih psov jih je popolnoma pretresel.” Tako opisuje agonijo svojih otrok 31-letna Sirka, ki so jo Avstrijci zavrnili kot “ekonomsko migrantko”. Njen sin – prav tako “ekonomski migrant” – se spominja bombnega napada na svojo šolo: “Zunaj sem zagledal mrtve otroke. Prijatelj je izgubil roko, sošolci na tleh so imeli razparane trebuhe. Močno sem se ustrašil, kričal sem.”

Potem ko je Avstrija v paketu zavrnila kar 70 ljudi s podobnimi zgodbami, je sirska družina obstala v Sloveniji. “Celo na stranišče nismo smeli brez spremstva policije. Enkrat so morali otroci nujno na stranišče – odgovorili so mi, da naj opravijo kar tukaj,” s solzami v očeh opisuje razčlovečena mati. Njihova pot se je nadaljevala v centru za tujce: “V Postojni so nas zaprli v majhno sobo, v kateri se je stiskalo veliko ljudi iz različnih držav. Celo mleka za dojenčka mi niso hoteli dati. Jokal je. Policiste sem vedno znova prosila, ali lahko dobim kaj mleka, vendar zaman. Šele po zelo dolgem času mi ga je eden izmed njih le prinesel. Bilo je kot v zaporu. Nismo imeli možnosti govoriti z nikomer. Tudi prevajalcev ni bilo.”

Pred rešetkami na oknu je manjkal samo še oglas z že zdavnaj pozabljenim sloganom “Slovenija invigorates”. Ob trenutnem stanju duha bi bilo treba spremeniti tudi zdajšnji slogan naše države iz Slovenija v Slovenija.

Tudi od velikih besed ob osmem marcu bodo že čez kak dan v vazah ostale le še ovenele rože. Evropski skrajneži so svarili pred moškimi, ki prihajajo po “naše ženske”, zdaj pa je ob dnevu žena Evropa zaprla vrata pretežno ženskam in otrokom.

Še kot otrok je iz svoje domovine moral zbežati tudi Erik. “Gospa, ki je vodila postopek, je ves čas vzbujala občutek, da ima nekaj proti meni, da ne mara temnopoltih ljudi,” opisuje fant iz Gane, ki je prišel v Slovenijo kot mladoletnik brez spremstva pred skoraj dvema letoma. Kljub temu da je tudi drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi moral biti upravičen vsaj do subsidiarne zaščite, mu ministrstvo neprestano vroča negativne odločbe. In sem je prišel, še preden je naša država zaostrila azilno zakonodajo, ko je v dvajsetih letih podelila manj kot 400 statusov.

Upam, da se motim, a glede na razvoj dogodkov bi bilo mogoče sklepati, da mladoletniki iz Gane danes nimajo prav nobenih možnosti za pridobitev azila, pa čeprav jim tam grozijo s smrtjo in so jih že večkrat porezali po vsem telesu. Tako kot Eriku, ki je, čeprav ob prihodu ni znal niti ene slovenske besede, uspešno končal prvi letnik srednje zdravstvene šole. Odlično se je integriral v družbo, je navdušen nogometaš, sprejeli so ga tudi v mlado ekipo Olimpije. Zapleta se le s kvoto tujcev, ki smejo igrati – Erik je za državo zgolj tujec. Če se bo vse dobro izteklo, pa bo kmalu začel reševati naša življenja in na tribunah mu bodo ploskali tudi tisti navijači, ki sicer kričijo: “Slovenijo Slovencem!”

“Vsakič, ko pridem v stik z begunci, se znova zavem, kakšna kuga je v resnici zajela Evropo.”

“Ne pripadam nobeni državi, pripadam človeštvu. Midva sva oba človeka, le da sva rojena drugje. Nisem si sam izbral, kje bom rojen. Ponosen sem, da sem človek, to je vse. Vsi smo ljudje. Rad bi, da me predstavite kot človeka.” Tako začne pogovor gospod iz azilnega doma, ki pravi, da je sodeloval pri začetku arabske pomladi. Danes pravi, da je bila to v resnici “črna zima”. Želel se je bojevati z besedami, vendar mu tega niso pustili, hoteli so, da bi vzel orožje v roke. Eno leto se je skrival, potem pa mu ni preostalo drugega, kot da je zbežal. Prihaja iz sirskega mesta, ki je danes na grško-makedonski meji zapisano na seznamu varnih mest. Evropa sili ljudi, da gredo morit, ni ji mar za resnico, ni ji mar za besede. Ljudje si šivajo ustnice, vendar zaman.

‘”Človek” ima veljaven potni list. Zanj je moral v Siriji plačati 4.000 dolarjev, saj je vse skorumpirano. Hišo so mu porušili, zato je prodal avto, prav tako je to zanj storil njegov brat. Več ko mi pove o bogati starodavni sirski kulturi in interesih v ozadju vojn na Bližnjem vzhodu, bolj ugotavljam, da “vem, da nič ne vem”. A morda le vem za kanček več od tistih, ki netijo sovraštvo v boju za “našo kulturo”, ki v rokah držijo molotovke, knjige pa le takrat, ko jih hočejo zažgati.

“Začne se kot potres. Strop se začne rušiti.” S temi besedami opišeta bombni napad mati in sin, ki sta v Evropi želela najti le mir in kanček dostojanstva. Nista ga našla. Ko sta bila še na Vrhniki, so se ju ljudje izogibali v velikem loku. Kot da bi bila kužna. Toda v resnici je kuga, ki ubija to družbo, sovraštvo. Začne se kot potres. Strop se začne rušiti.

Vsakič, ko pridem v stik z begunci, se znova zavem, kakšna kuga je v resnici zajela Evropo. Trgovanje z begunci je le eden od njenih simptomov in trgovci z ljudmi so postali tudi evropski voditelji. Morda pa bi boj proti trgovini z ljudmi morali začeti prav pri njih. Pa ne z orožjem, ampak s pravo demokracijo, ki ne krati pravic nikomur in se ne izvaža z bombami.