PODCAST: Zemlja iz vesolja

Predvajaj

Satelit GOCE

foto: ESA

Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.

Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”

Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”

Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.

Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”

Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.

“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”

Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.

Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.

“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”

“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.