Svobodne znova zapiramo

foto: Miloš Vujinovič/Bobo

Sočustvujem z vsemi, ki ljubezen do sebe vežejo na domovino;
domovina je zgolj tabor šotorov v puščavi kamenja.

Tako pravi stari himalajski napev, ki ga je eden najizkušenejših pričevalcev našega časa Tiziano Terzani navedel v svojih Pismih proti vojni, ki jih je napisal po napadu na newyorška dvojčka.

Po enomesečnem umiku oziroma skoraj že pobegu iz vsakdanjosti sem se vrnil med informacije, novice, govorice, hujskanja in podtikanja. Vrnil naj bi se v bolj civiliziran svet.

Dolgo sem potreboval, da sem se odklopil od sveta. Takrat sem zagledal, kako pet dečkov in deklica, ki so se še pred nekaj minutami igrali na peščenih sipinah pod vasico Bai Xep, mirno sedijo in opazujejo, kako njihovi očetje in starejši bratje odhajajo na nočni ribolov proti blizu zasidranim barkam. Nekaj je v teh otroških očeh, ki z najpopolnejšo iskrenostjo gledajo na svet. Gledajo v valove indokitajskega morja, ki butajo ob okrogle bambusove čolne, možje v njih pa jih premagujejo z enim veslom kot za šalo. Valovi in morje zanje pomenijo ves svet. Pomenijo nogometni dres, predelano kolo, šolsko uniformo, večerjo. Preteklost in prihodnost v tistem trenutku nista pomembni. Pomembno je to, da daš gol, od veselja zaplužiš v mivko in se potem stuširaš v morju.

Leta nebrzdanega materializma so okrnila in odrinila na rob vlogo morale v življenjih ljudi, iz vrednot, kot so denar, uspeh in osebne koristi, pa naredila edino merilo ocenjevanja. Brez časa za postanek in razmislek, vedno bolj v kolesju tekmovalnega življenja, ki pušča vedno manj prostora zasebnosti, je človek blaginje in potrošništva izgubil svojo sposobnost ganjenosti in ogorčenosti. Popolnoma je osredotočen sam nase, nima oči ne srca za to, kar se dogaja okoli njega.” Terzanijevim besedam ni mogoče dodati ničesar.

Res je, nimamo ne oči ne srca za to, kar se dogaja okoli nas. Lani ob tem času sem bil v mestu Oświęcim, ki leži 50 kilometrov od poljskega turističnega središča Krakov. Mesto, v svetu bolj poznano kot Auschwitz, je obeleževalo 70. obletnico osvoboditve verjetno najbolj okrutnega koncentracijskega taborišča vseh časov. Čeprav še lani ni bilo begunske “krize” na naslovnicah naših medijev, se je prava kriza dogajala že, preden je Terziani začel pisati svoja Pisma. Torej, tudi lani je že dosegala svoje viške. In že lani so se začela pojavljati “domoljubna” gibanja. Na Poljskem obletnice osvoboditve Auschwitza niso najbolj priljubljene, saj narod delijo, ker se ne morejo dogovoriti, kdo ga je pravzaprav osvobodil. Rdeča armada? Ukrajinska četa? V bistvu ni niti pomembno. Pomembno je, da so zaprli taborišče in osvobodili zaprte.

Mi pa zdaj znova zapiramo svobodne. Ustanavljamo taborišča namesto delovnih mest. Ljudem odvzemamo premoženje, tako kot so ga odvzeli Davidu Wisnii, ko je bil deportiran v Auschwitz. Preživeli 90-letnik mi je lani dejal: “Svet se po vseh teh letih še vedno ni ničesar naučil! Propaganda in pranje možganov še vedno meljeta vse pod seboj.”

Oprani možgani skrajnih skupin in politikov ter naša brezbrižnost, neznanje in ozkoglednost so povzročili, da so obletnice osvoboditve postale brezpredmeten zgodovinski opomin.

Že zdavnaj bi moralo veljati, da je naš dom ves svet in naši sosedje vsi ljudje. Kakšen domoljub pa si, če braniš svoj dom pred … nekom iz svojega doma? Wisnia je še rekel, da je prišel v Auschwitz umret in ne živet. Zdaj ljudje prihajajo živet, ker bi drugače “doma” umrli. Jim ne moremo pomagati ustvariti novega doma?

Evropsko upanje se je prekucnilo v sredozemskem morju, ker nismo znali veslati v običajnem čolnu z dvema vesloma in še motorjem povrhu. Nasmeh vietnamskega dečka pa ostaja, saj ve, da bo z lahkoto premagoval indokitajsko morje v okroglem bambusovem čolnu z enim veslom. Sama ljubezen, ki je mi nismo več sposobni videti drug v drugem.