Stop cenzuri, svoboda kulturi

foto: JAKA VINSEK/BOBO

Slovenci smo morda edini evropski narod, ki kulturi posveča državni praznik, a tudi po zadnjem prazniku se zastavlja vprašanje, kako (če sploh) razumemo kulturo. Jo razumemo kot protokol, kot ustaljeni vzorec, kot nekaj zapovedanega, predvidljivega, udobnega? Kot nekaj, kar naj ne teži, ne preizprašuje, pač pa miri, zabava, uspava? Sta umetnost in kultura za nas pojma svobode in upora, ali lepa stvar, ki jo imamo radi na policah, sicer pa nima za nas nobene uporabne vrednosti? Kot je zadela po proslavi z najtežjim, besednim kladivom žebelj na krsti slovenskega navideznega čaščenja kulture pesnica Katja Perat: umetnost, ki postane konvencija, je lažna. Umetnost terja iskrenost.

In kot so včeraj poudarili številni, ki so kulturi posvetili velik del svojega življenja in ki jim je jasno, kaj kultura je in na čigavi strani je. Vedno na svoji.

Kultura in umetnost vselej vstopata, včasih tudi vdirata v javnost. In današnja javnost je prepredena (v najširšem pomenu) z  navidezno politiko, ki bolj kot za javno dobro skrbi za partikularne interese in za računovodsko razdeljevanje cekinov. Ki jih je za kulturo vselej le za drobiž. Ker po tihem, ali pravzaprav na glas, je veliki večini pri nas škoda denarja za kulturo. Kratkovidnim politikom je škoda proračunskega denarja, kratkovidnim ljudem se zdi za malo plačevati vstopnino za kulturne dogodke. Kulturniki pa so nebodigatreba, ki si za svoje delo – če temu kdo v državi sploh še reče delo, ker delo pride pri nas od rok, morda od svetovanja, lahko tudi od računanja – zaslužijo kvečjemu nastopiti na kulturni praznik. Pa lahko tam rečejo, kar hočejo, slišal jih tako zares ne bo nihče.

Potem, ko je bila slovenska kultura nekaj časa brez pristojnega ministrstva, je z njegovo vrnitvijo dobila še večjo zaušnico. Vam bomo dali takšno kulturno ministrstvo, da si boste še želeli, da ga ne bi bilo!

Ministrica, naj si jo dovolim označiti le s kratico JBM, je po proslavi povedala, da po letu ministrovanja kulturo razume bolj poglobljeno. Česar pa z dejanji ne kaže. Ker v isti sapi nadaljuje in uokvirja kulturo v meje slovenskega jezika in v branje knjig. Govori o odstotkih ljudi, ki so prebrali kakšno knjigo. Ker to ona razume, številke in to, da brati knjigo pomeni biti kulturen. Smo morda preslišali ministrico, ko so nazadnje na znanem mestu skušali zažgati slovensko knjigo? Je dvignila svoj glas? Opozorila, kam to lahko pelje. Zdi se, da sama žal še ni prebrala dovolj, da bi se sploh zavedala posledic takega dejanja. Ker ministrici je pomembneje, da se poje slovensko, ne pa kulturno.

Kultura je namreč vselej nekaj, kar presega meje in omejitve, tiste v glavah in tiste na državnih mejah, tudi, če nas skuša politika omejiti v svoje žice z ostrimi rezili. Ni je britve, ki bi zarezala tako globoko kot umetniška gesta. Kot umetniško dejanje. V kulturi, če je resnična, je vselej nekaj tujega, nekaj nedomačega. Nekaj, kar presega čas, v katerem obstaja. Domače v kulturi je domačijstvo, je slepilo udobnosti v neudobnem svetu. Kultura terja iskrenost. In iskrenost  – poglejte v svet okoli sebe, ali pa le po Sloveniji, če vam je svet predaleč – iskrenost boli. Ker iskreno zareže v bolečino, zato, da v nas zbudi kanček lepega, vzvišenega. Ali pa vsaj željo po nečem lepšem, boljšem. Po drugačnem, kot je zdaj. Ker le slep (pa ne fizično slep) bo rekel, da je zdaj dobro in da ne more biti boljše. Iskreno in bolečo resnico je izrekla nagrajenka Prešernovega sklada Katarina Stegnar. Umetnost nima moči spreminjati sveta. Politika jo žal ima. Kadar ji to dopustimo.

Zato je bila izjava postavljenega in odstavljenega režiserja Marka Bulca sama umetniško dejanje in kulturna gesta par excellence. Ker je presegel delovanje po nareku, ker je presegel pričakovano, ker je bil iskren. In pokazal s tem več kulture kot celotna »prešerna komisija« in ministrstvo skupaj. In seveda se bomo ob njegovi gesti spet lahko razdelili na vaše in naše. Na tiste, ki v kulturi cenijo iskrenost, in na one, ki jim je pomembno, da pojemo slovensko. Da vsi mislimo isto.

Njegovi izjavi velja zato prisluhniti in to večkrat. Prešeren bi mu prisluhnil. Kar je sicer retorična neumnost, ampak, če kaj, bi si Prešeren želel, da bi se o kulturi pogovarjali ne le v dnevih ob obletnici njegove smrti. Si mislim.

Pa še post scriptum priznanje: tekst je bil napisan v noči po proslavi ob kozarcu domačega žlahtnega terana, ki se ga tudi Prešeren ne bi branil. Napisan tudi iz nezadovoljstva nad vse večjo zatohlostjo in z zavedanjem deleža krivde, ki jo za stanje v slovenski kulturi, politiki in družbi nosimo novinarji in mediji. In zjutraj bi besedilu dodala marsikateri citat, ker številni so vse to že povedali, nekateri tudi včeraj, veliko bolje kot jaz. Ampak predvsem se mi je zdelo pomembno ne molčati. Kajti molk je zlato le za tiste, ki jim zlato pomeni več kot resnica.

Ne, ne resnica … več kot iskrenost.