V teh dneh poteka ekipno svetovno prvenstvo v Maleziji. Starejše generacije se ob omembi svetovnega prvenstva v najhitrejši igri, kjer je vključena žoga, bolje rečeno žogica, spomnijo časov, ko so najboljši na svetu za naslov igrali v našem okolju. Tega stika zdaj že lep čas ni, saj je Slovenija najbrž na prelahek način izpustila tudi mednarodno odprto prvenstvo, ki ga je gostilo Velenje. Tisti, ki so o tem odločali, pa so že vedeli, zakaj je bila odločitev takšna, kot je bila. Dejstvo pa je, da v naši deželi denarja za šport ni na pretek. Ko govorimo o športu, ki je največkrat precej na obrobju, pa se to še bolj čuti.
V zadnjih dneh se je za nameček v povezavi z namiznim tenisom še precej več pisalo o sporu med prvim slovenskim loparčkom Bojanom Tokićem in predsednikom zveze Marjanom Hribarjem, kot pa o odhodu reprezentance v Azijo.
Vsaka približno urejena zveza bi brez vsakega dvoma poskrbela, da bi taka težava, ki se je pojavila nenadejano, ostala za zaprtimi vrati. Ampak očitno je nekdo imel interes, da je spor prišel v javnost. Tudi na naslovnice, saj se s tem lažje prodaš, kot pa če bi ob poti na prvenstvo v Kuala Lumpurju pospremil mlado in izjemno nadarjeno slovensko reprezentanco.
Kaj je vodilo daleč najbolj uveljavljenega slovenskega igralca doslej v pisanje, ki je na koncu prineslo kazen in Bojana Tokiča ni na še enem velikem tekmovanju v zgolj pol leta, zdajle lahko le ugibamo. Ali je bilo to potrebno, tudi ne bomo sodili. Očitno je bilo, če je Bojan Tokič tako presodil. Če pa je sam tudi poskrbel, da je celotna korespodenca ugledala luč sveta, pa si je najbrž napravil veliko škode. Seveda mu dosežkov, ki jih je dosegel s slovenskim grbom na prsih ne bo mogel nikdar nihče odvzeti, madež na svoje ime pa je bil zagotovo povsem nepotreben. Navkljub muhavosti, ki jo premore njegov značaj.
Obenem ima mlajša generacija prav v njem velikega idola, ki je pokazal, kako lahko uspeš skorajda iz nič. Bojan Tokič je tudi olimpijec in je tudi pred Riom de Janeirom podpisal olimpijsko listino, kjer zagotovo piše, kako naj olimpijec deluje tudi tedaj, ko ni vse po njegovem.
V nedeljo, ko bo prvenstvo v Maleziji končano, bo tudi Tokičeva kazen mimo. Ali se bo s tem končalo nepotrebno napenjanje mišic, je zdaj odvisno od vodilnih mož zveze.
Bojan Tokič je zagotovo napravil napako, brez vseh dvomov pa ga slovenski namizni tenis še rabi. Izjemno nadarjeni par, ki prihaja, Darko Jorgič – Deni Kožul, bo ob njem za mizo najbrž lažje napredoval. Prav v omenjeni dvojici pa ima slovenski namizni tenis igralca, ki nam jih zavidajo mnogi. Tako v Maleziji, kot pred tem na evropskem prvenstvu, igrata kot da bi imela za sabo že obilno kilometrino. Ampak saj veste, v športu vedno šteje le zadnji izid.
Vadbeni center na Otočcu je res zadetek v črno. Še bolj, da smo znali domov vrniti Jožeta Urha in njegovo ženo Andrejo. Vse drugo je zdaj na obeh fantih. Le Bojan Tokič pa jima lahko pove, kako se je v svetu namiznega tenisa moč prebiti do treh zaporednih nastopov na olimpijskih igrah. Poskrbeti je torej potrebno za mir v hiši in uživati v tem, kar navkljub razmeram imaš in si zgradil le s svojimi rokami in znanjem. Nekaj več transparentnosti in tudi odprtosti do medijev pa tudi ne bo škodilo. Naj bo v ospredju tisto, kar tja sodi, napako pa vedno lahko napravi tudi najboljši – tako za igralno mizo kot sicer.
