Pred dnevi se je v Slovenski Konjicah končal 8. mednarodni festival podvodnega filma in fotografije Sprehodi pod morjem. Sinje moder in izjemo pester svet tam spodaj, pod morsko gladino, vsako leto pritegne več navdušencev. Med tistimi, ki so ga letos na Štajerskem predstavljali s fotografskimi in video utrinki, je bilo kar nekaj odmevnih tujih imen potapljanja.

Kako je raziskovati davno potopljene ladijske velikanke, držati sapo v vodi več kot devet minut in prosto plavati z belimi morskimi psi?

Pred dnevi se je v Slovenski Konjicah končal 8. mednarodni festival podvodnega filma in fotografije Sprehodi pod morjem. Sinje moder in izjemo pester svet tam spodaj, pod morsko gladino, vsako leto pritegne več navdušencev. Med tistimi, ki so ga letos na Štajerskem predstavljali s fotografskimi in video utrinki, je bilo kar nekaj odmevnih tujih imen potapljanja.

Najgloblji mož na svetu, ki sapo drži devet minut!

Eden od vrhuncev tokratnega festivala podvodnega filma in fotografije je bil obisk avstrijskega raziskovalca

Herberta Nitscha. Gre za aktualnega svetovnega prvaka s 33 svetovnimi rekordi, med drugim tudi lastnika rekorda potopa na vdih: šlo je kar 253 metrov globoko! »Kot se potapljaš, se osredotočiš le na to, kar je nujno. Tvoja pozornost je omejena le na to, kaj se dogaja med potapljanjem, tvoje kapacitete tam spodaj so namreč omejene. Osredotočiti se moraš le na najnujnejše,« je delil vtise iz globin.

A ta podvig, 253 metrov globoko z enim vdihom, se je skoraj končal tragično. Davek, ki so ga zahtevale globine, ga je posadil na invalidski voziček. Kljub slabim prognozam se je iz invalidskega vozička z železno voljo po letu dni znova postavil na noge, kot pravi, ga je deloma pozdravilo tudi morje.

Težko vam opišem z besedami. Ko ste tam spodaj, ste tako daleč od vsega ostalega, popolna mirna samota je, v kateri res uživaš. Zgoraj je hektično brlenje … spodaj pa … popoln mir.

Drzna potapljačica s slovenskimi koreninami

Obstaja le peščica ljudi na svetu, ki jih lahko prosiš, da se potopijo na 110 metrov, fotografijo in so ob tem še kreativni. Ena redkih žensk v tem poslu je 31-letna Američanka Becky Kagan Schott, ki je za snemanje podvodnih jam prejela pet emmyjev. »Tekom let sem se znašla v kar nekaj nevarnih situacijah, plavanje z belimi morskimi psi brez zaščitne kletke je gotovo ena takih. V podvo

dnih jamah se mi je zgodilo že praktično vse – pokvarila se mi je svetilka, izgubila sem radijsko zvezo, uhajal mi je zrak, a s pravim znanjem se znajdeš tudi v takih razmerah.«

Becky, ki jo kolegi v podvodnem poslu kličejo kar sveža sapica, še posebej uživa, ko dela ob podvodnih ladijskih razbitinah:

Občutek, biti prvi, ki sreča potopljene ladje, je podoben občutku velike ponižnosti. Zavedaš se, da je najverjetneje veliko potnikov na njih izgubilo življenje, vzrok pa potopa je zavit v meglo. Tako da je povedati svetu zanje, deliti njihovo zgodbo, kot bi na neki način zaprl knjigo, ki je vrsto stoletij čakala odprta.

Schottova je naše gore list, saj se je njena prababica rodila na Kočevskem.

Počutil sem se kot Robinson Crusoe

Še en ljubitelj ladijskih razbitin je Leigh Bishop, sicer poklicni gasilec v severnem delu Londona, v prostem času raziskovalec največjih potopljenih legend sveta: bil je že na Titanicu, njegovi sestrski ladji Britannic, na Lusitaniji in ladji z največjim davkom med potniki – Wilhelm Gustllof, na kateri je januarja 1945 umrlo več kot 9000 potnikov.

Fizično si tam, na ladji. Lahko se pomikaš po velikem stopnišču, kapitanov most, plavaš lahko tam, kjer so se pred stoletje sprehajali ljudje edvardijanske dobe. Fantastično.

A Leigh Bishop je bil v Sloveniji zaradi nečesa drugega. Še čisto na sveže je v njegovem spominu ugnezdena avantura ob obalah Afrike: »Naša zadnja ekspedicija je potekala v Afriki, na osamljenem tropskem otoku v bližini države Sierra Leone. Ni bilo elektrike, goriva, celo hrano smo si morali loviti sami.« Tam so raziskovali razbitino ladje. Na palubi je imela topove, drugih podrobnosti o njej niso poznali. Ne tega, kako ji je ime, kako je potonila …

Kot so ugotovili šele z raziskovo v haaških arhivih, je ladja potonila avgusta 1747. Izmed 280 potnikov je preživel in vest o potopljeni ladji v svet ponesel le eden od njih.

Morje mi pomaga soustvariti umetnino

Zadnji, ki smo ga dobili pred mikrofon, je bil Andreas Franke, Dunajčan, ki je pred kratkim fotografiral nekaj razbitin, v svojem studiu vanje posadil ljudi, potem pa ga je prešinilo: »Zakaj ne bi teh slik prinesli tja, kjer se je vse skupaj začelo in torej slike obesili pod vodo? Ideja je bila res nora, še sanjalo se nam ni, ali bo delovala.«

Prva ladja, na katero je razstavil slike, je bila v Združenih državah Amerike na grebenu Key West na Floridi.

Najbolj zanimiva stvar je, da mi morje pomaga soustvariti tako unikatne mojstrovine. Morje dela namesto mene, na to nimam nobenega vpliva. Tako dejansko nisem vedel, kakšne bodo, ko jih bomo po štirih mesecih dvignili na površje. Zgodilo se je celo, da so potapljači, ki so plavali mimo, brisali obraze ljudi na slikah. Tudi na to nisem imel vpliva.

Maja Ratej