Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
O čem drugem kot o ideji, da v Sloveniji dobimo nacionalno gardo. Vojaško enoto, ki bi bila vključena v slovensko vojsko kot del rezervnega sestava. Javnost je idejo, po stari navadi javnosti, ali popljuvala ali ji prikimala. Ker je zamisel prišla z desne strani političnega spektra, je tudi njeno sprejetje ali zavračanje politično motivirano. Stroka je v glavnem tiho in v tej megleni obrambni stvarnosti moramo tipati pol amaterji, kot se zbiramo v naši oddaji.
Nekaj drži kot pribito. Slovenski obrambni sistem ima več težav. To se zainteresirani poduči samo iz spremljanja običajnega življenjskega toka. Na slabo pripravljenost vojske opozarja njen vrhovni poveljnik, NATO opozarja pred mizernimi vlaganji v vojsko, moštvo bi štrajkalo, ako bi smelo. In ker je vrag v naši soseščini odnesel varnostno šalo in ker je podnebje vedno bolj nagnjeno h katastrofam, bi bilo pametno imeti neke vrste normalno učinkovito vojsko.
Na vojsko se v kolikor toliko normalni družbi vežeta dve skrajnosti. Na eni strani pacifizem, ki je recimo razprl krila v devetdesetih, na drugi strani militarizacija, za katero pa v Sloveniji na srečo nikoli ni bilo pravega denarja. Slovenci in vojska danes tako živimo bipolarno življenje in od znamenitega stavka: “Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski,” je ostal samo neprijeten vonj.
Slovenska vojska je šla v zadnjih desetletjih skozi kar nekaj transformacij; med njimi se stroka najbolj čudi ukinitvi ideje o teritorialni obrambi, ki je – ne navsezadnje – izbojevala državi samostojnost. S teritorialno obrambo, ki bi preživela prvo polovico devetdesetih, današnja razmišljanja o “gardi” seveda ne bi bila potrebna. A teritorialna obramba je bila obrambni koncept nedemokratičnega režima in z večino podobnih pogruntavščin rajnke Jugoslavije je romala na smetišče zgodovine. Seveda nihče pri zdravi pameti ne zagovarja splošne militantne histerije, ki je v socializmu zajela vse sloje prebivalstva – a idejo o obrambni sposobnosti širokih plasti prebivalstva uspešno gojijo nekatere trde in vzorne demokracije, kot je recimo Švica.
Drugi, strokovno vprašljiv poseg v obrambno zmogljivost naroda je bila ukinitev naborniške vojske. Tema, ki sicer buri vojaški ceh zadnjih nekaj desetletij v glavnem po vsem omikanem svetu, se je v Sloveniji zaključila hitro in rigorozno. Na veliko veselje generacij mladeničev je politika leta 2003 uvedla profesionalno vojsko.
Ni treba biti ravno obramboslovec, da uvidiš, kako je z ukinitvijo naborniškega sistema padel tudi sistem rezervnega sestava vojske. Tako je današnja slovenska vojska v glavnem specializirana za mirovne misije v tujini, rezervnega sestava pa praktično ni. Če ne drugače, je stroka, sicer bolj po tiho, kritizirala odziv vojske v primeru žleda, varnostni izzivi pa se bodo, kot napovedujejo, s pomladjo podeseterili.
V takšen varnostni klopčič iz premalo plačanih vojakov, bodeče žice in globalne varnostne zmede je torej padla ideja o nacionalni gardi. Prvo, kar zmoti, je domoljubje, ki naj bi bilo osnovna paradigma garde. Da bi naj za domoljubje gardisti dobivali denarno nadomestilo, je nekoliko cinična podrobnost, a ostaja dejstvo, da naj bi v gardo prišli samo fantje, ki jim ob besedi Slovenija vztrepeta srce. Ob tem se ne moremo znebiti občutka, da gre za čitalniško-romantični koncept iz devetnajstega stoletja, ki narod razume kot simbol večnega hrepenenja. Domoljubje, nacija in garda, ta zadnja kot izjemno spolzek termin vojaškega izrazoslovja, so v predlagani ideji povezani v močno dvomljivo celoto.
Če pride do njene ustanovitve, se lahko takšen koncept razvije samo v dve smeri: ali v smer operetnega razkazovanja uniform in pravilnih kosti obraza, ali pa v pritlehno strankarsko vojsko. Gardisti naj bi sicer pomagali tudi ob naravnih nesrečah, pri čemer si razmišljujoči ne zna odgovoriti, čemu je za reševanje pred poplavami potrebno domoljubje. Ker po tej analogiji bi poudarjenao ljubezen do domovine pričakovali tudi od gasilcev in civilne zaščite – pa vemo, da te prostovoljce v glavnem žene humanost, ne pa domoljubje. Da bi se “vode razmaknile” pred nezaustavljivo silo slovenstva same od sebe, tako ni za pričakovati. Kot tudi ne verjamemo, da bi sirski prebežniki znali razlikovati med profesionalnim vojakom s slabo plačo in kreditom ter gardistom z gorečim srcem in denarnim nadomestilom.
V primeru nacionalne garde je morebiti pretirano govoriti o strankarski vojski, brez dvoma pa zamisel pomeni strateški premik v obrambnih razmišljanjih vsaj vplivnih posameznikov, če ne že politične elite. Po dolgih desetletjih gre ponovno za poskus “podružbljanja” obrambe in varnosti. Do zdaj je namreč imela izključno pravico nadzora in upravljanja z obrambo država. Ideja o gardi pa torišče prenaša na oboroženega in izurjenega civilista, nad katerim država nima več popolnega nadzora. Ker zaradi zavez NATU moramo vzdrževati, kot se je izkazalo, drago in le delno učinkovito profesionalno vojsko, je ideja o vojaški enoti, ki je hibrid med naborništvom in prostovoljstvom, prav toliko razumljiva kot je nevarna.
Seveda pa bi bil ob morebitnem sprejetju zakonodaje, ki bi omogočila nacionalno gardo, najbolj zanimiv interes mladih fantov za vključitev v enoto. Iz zadnjih let naborništa vemo, da slovenska mladež ni imela večje želje po vojaški suknji. Še več; sklepati je, da je teh 7000 profesionalnih vojakov in tisoč mož pogodbene rezerve ves militantno-človeški potencial, ki ga premoremo.
Če pa bi bil vpis v nacionalno gardo resnično množičen, kot predvidevajo predlagatelji, bomo morali poraženi pacifisti žalostno ugotoviti, da se je od leta 2003 veliko tega spremenilo.
