Smučarsko-skakalna karavana svetovnega pokala se bo v današnjem dopoldnevu preselila na zadnjo postajo 64. novoletne turneje, ki v svetu športa velja za enega najvplivnejših dogodkov na začetku vsakega leta. In to ne glede na to, da je le delček izjemno pestre ponudbe celotne sezone bojev za točke svetovnega pokala iz leta v leto. Selitev na zadnjo postajo je tokrat znova nekaj posebnega za slovenski tabor.
Za nekoga, ki nikdar ni doživel dogajanja ob novoletni skakalni turneji, je vse, kar spremlja teh deset dni od začetka na Bavarskem do zaključka na Solnograškem, skorajda nepojmljivo. V največji meri prav nič posebej na izstopa. Marsikje med sezono je precej bolje poskrbljeno tako za skakalce kot za vse tiste, ki spremljamo najboljše skakalce.
Tu bi vsaj sam izpostavil denimo poljske Zakopane ali pa polete na Kulmu, da ne omenjam zaključka v Planici, kamor na začetku pomladi vsi radi pridejo. Tudi zaradi poletov v razmerah, ki jih predvsem tedaj, ko gre za zares ugodne vetrove tokove lahko ponudi le dolina, ki je nedvomno najbolj južno prizorišče smučarskih skokov na Stari celini.
Turneja štirih skakalnic si je enostavno ustvarila svoje ime, čeprav na avstrijskem delu ne bo nikdar ponudila nekaj podobnega kot že omenjeni Kulm ali pa še bolj uveljavljeni nastopi alpskih smučarjev v svetu športa, kot so tisti v Kitzbuehlu ali pa na nočnih slalomih v Schladmingu in Flachauu.
Čeprav se je tudi v teh dneh v Innsbrucku, ki je četrto največje avstrijsko mesto, dalo videti marsikatero znano ime, ki jih na avstrijski sceni ne manjka, pa je to povsem neprimerljivo s tistim, kar ponujajo omenjene alpske tekme, sploh pa znamenito tekmovanje s Petelinjega grebena. Tudi Kulm s svetovnim prvenstvom v poletih bo že naslednji konec tedna ponudil domala vse, kar kaj velja v svetu avstrijskega jet-seta.
Je pa novoletna skakalna turneja tudi z vidika slovenskega športnega navdušenca eden izmed viškov vsakega leta. Ko pa se le-to začne tako kot letos, z dvema uvodnima zmagama slovenskega skakalnega junaka, pa je to še posebej na mestu.
Niti ob skupni zmagi Primoža Peterke, ki je v magični svet novoletnega tekmovanja stopil pred natanko dvema desetletjema, se kaj podobnega ni zgodilo. Skakalnica na Bergislu tudi med slovenskimi skakalci velja za eno najtežjih v celotnem tekmovalnem letu, toda tu je Peter Prevc po Primožu Ulagi in tudi prehitro pozabljenem Petru Žonti že tretji Slovenec z zmago.
Na preostalih treh se s tem slovenski skoki ne morejo pohvaliti. Tudi druga olimpijska naprava v Garmishu ima v analih vpisane tri slovenske zmage, ampak le dva zmagovalca. Oberstdorf in Bichofshofen, ki se ne ponašata z nazivom olimpijski, pa sta za zdaj še na seznamu, kjer slovenske dnevne zmage še nismo videli.
Že danes pa vemo, za morebitno na Solnograškem bomo morali počakati najmanj do srede, na tisto pod Senčno goro pa do začetka 65. izvedbe novoletnega skakalnega prestiža, kjer bo vse bolj očitno skupno zmago branil Peter Prevc.
Morda bo to nov izziv za vodilnega skakalca zime, njegovemu predhodniku iz slovenske skakalne šole to ni uspelo. Mu je pa nekaj, kar si bo Peter do konca sezone bolj želel, kot v naslednji zimi znova zmagati na turneji štirih skakalnic, ki so tako različne in s katerimi je potrebno opraviti v zgolj desetih dneh. Saj veste o čem govorim, o veliki kristalni krogli.
