Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
"Ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, otrok napiše na zid in gre v zapor."
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki ni nikoli fotografirala slavnih, saj je ti preprosto ne zanimajo. Ravno nasprotno, zanima jo ulica in življenja na njej. Zato je na pobudo Barbare Čeferin, fotografinje in direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade fotografe do 25 let.
Cheryl pravi, da je mentorstvo zelo pomembno, saj mladi vedno težko odkrijejo, kaj bi res radi počeli. Sama se je vpisala na študij umetnostne zgodovine, saj ni natančno vedela, kaj lahko počne v umetnosti, zelo dobro pa je vedela, da si želi živeti v New Yorku in potovati po svetu: “Najprej sem delala v modni industriji, kar me ni navdušilo, dokler nisem pomagala pri nekaj snemanjih in sem pomislila, da morda bi pa lahko počela to. Nato sem imela po tri službe hkrati, da sem dovolj zaslužila in se preselila v Milano. Tam sem snemala testne fotografije za manekenke; to je bilo obdobje, ko si star 24 let in zapustiš svoje udobje – zapustila sem svoje bližnje, svojo državo in se znašla sama v tujini, kjer nisem znala niti jezika.”
“Tako sem odrasla: stran od pritiska in vate upirajočih se oči sem spoznala, kaj je tisto, kar me res navdušuje, in se vrnila v New York.”
Dunnova se zaveda, kako pomembno je, da se s spreminjanjem tehnologije, spreminjaš tudi sam: “Imam spletno stran in svoj blog, ampak ljudje sledijo Instagramu. Avgusta so mi ponudili delo, potem pa mi je nenadoma pobegnilo – z Instagrama sem izvedela, kdo je dobil delo. Seveda, oseba, ki ima več kot 10.000 sledilcev! Takrat sem se zavedla, da moram postati pozornejša na to in sem se začela ukvarjati s tem.”
Ne mara elitizma, prav tako ne verjame, da so nekateri ljudje boljši od drugih. Rada namreč dokumentira oziroma pokaže ljudi, ki nimajo toliko glasu, zanimajo jo protesti, otroci, ki puščajo sled na ulici: “To je ironija: ko velike korporacije želijo kaj povedati, plačajo jumbo plakat, ko pa želi otrok nekaj povedati, napiše na zid in gre v zapor. Ne mislim, da bi ljudje smeli popisati lepe stavbe, a ogromno je urbanega prostora, za katerega menim, da je z grafiti lepši.”
“Mislim, da bi morali mladi narediti in deliti vse, kar jim pride na misel, ker nimajo česa izgubiti, nihče jih še ne ocenjuje in ko bodo prišli do točke, ko jih bodo začeli ocenjevati, bodo imeli za seboj že dovolj izkušenj in bodo dovolj močni.”
Dunnova pa ni le zelo dobra ulična fotografinja, ukvarja se tudi z režiranjem dokumentarnih filmov. Everybody street so si v okviru delavnice ogledali tudi mladi slovenski fotografi. To je 83-minutni dokumentarec o newyorških uličnih fotografih. Prvotno je bilo narejen po naročilu muzeja s spodnjega Manhattna in je bil dolg le 35 minut, ker pa je imela dovolj materiala in tudi možnost priti v stik s fotografi, ki ob prvem snemanju niso imeli časa, je ustvarila še daljšo inačico: “Umetnikova dela so kot njegov dnevnik, dnevniški zapis: razkrivajo tisto, kar si je mislil, želel povedati v trenutku nastajanja dela. Morda danes sploh ne misli več tako in ne bi nikoli naredil takega dela, kot ga je pred desetimi leti. Ves čas analizira svojo pot, dela in razmišljanje.”
“Imela sem neko svoje razodetje – stvari, za katere sem mislila, da so bile neuspešne, danes (po 25 letih) zanimajo ljudi, torej so se izkazale za uspešne.”
Verjetno bo zelo uspešen tudi njen naslednji projekt. Pripravlja namreč film o ikoni newyorškega umetniškega sveta, ki je umrla pred nekaj leti, a privoljenja staršev umetnika še nima. Imena ni želela izdati.
