Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
V času vzvišenih besed in slavnostnih poslanic še nekaj nepotrebnosti tudi iz naše skromne redakcije.
V času zapovedane iskrenosti in božične skrivnosti je tisto, kar pričakujemo od drugih pa tudi od sebe, resnica. In resnica je takšna, da je našo normalnost ugrabila drhal. Saj veste, prav je, da smo strpni, da toleriramo drugače misleče, da se zavedamo razslojenosti družbe in se jo trudimo preseči, da smo tolerantni, prijazni in olikani. Ampak človeku, ki je vse to, proti koncu leta dvigne pokrov, ko se mora toliko ukvarjati z drhaljo. Drhal sežiga knjige, z motorno žago reže smrečice, preoblečena v klovne teka za desetletniki, postava po TV-soočenjih, kriči na nas s prvih strani časopisov in podobno. Tako je v času božične resnice treba jasno in glasno povedati: “Drhali v Sloveniji ni toliko, kot je je običajno v vseh normalnih demokracijah, temveč se je pri nas nenormalno namnožila.”
Se pravi, v času božične resnice je treba povedati na glas: nekateri naši sodržavljani so levičarji, nekateri so desničarji, nekateri so ženske, nekateri so moški, nekateri so homoseksualci, nekateri so begunci, a nekateri so drhal. In, kako smešno, o drhali v javnosti govorimo najmanj od naštetih kategorij. In ko ne govorimo o drhali, ker si ne upamo, najbrž drhal govori o nas. Ker si upa in ker ji je to v naravi.
Kaj se je torej zgodilo, da se je primitivni, netolerantni, nevzgojeni, ksenofobni in zagovedni del slovenske družbe tako dramatično razširil? Od zgodnjih časov demokracije je drhal znan in spremljajoč pojav vladavine ljudstva. Različne demokracije so se z njim različno spopadale, a medtem ko nam je drhal antike za seboj pustila recimo Kolosej, drhal sodobnosti za seboj ne pušča nič monumentalnega. Razen duhovnega pogorišča in globokih ran v družbi.
Prvo, kar ugotovi razmišljujoči, je pojavljanje drhali v medijih. Sladostrastno z obetom naklade mediji objavljajo drhalske bizarnosti. Ko se drhal spravi sežigat knjigo, natančno ve, da jo bodo tam čakale novinarske ekipe. Če ne bi bilo nikogar, bi njena akcija izzvenela v znano vesolje!
Jasno, da je takšno razmišljanje tudi naivno, češ, “če drhali ne vidimo, je ni”. Seveda je, a je v manjših količinah; prav lahkotnost dostopa v javnost pa mejne primerke potegne čez rob. Kot dokaz za genezo drhali uporabimo znano parafrazo trenutne hollywoodske uspešnice: “Pridi na temno stran! Imamo kekse!”
“Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna.”
Naslednji princip, ki je pripomogel k razplodu drhali, je pasivnost, samovšečno se imenujmo, “razumnih!” Z drhaljo ravnamo z nekakšno dvorno etiketo; iz naših misli in dejanj veje neverjetna toleranca. Pa ne le posamezniki, celo organi oblasti in represivni aparat so do drhali nenavadno mili. In ko ministrica za notranje zadeve te dni razpreda o sorazmernosti in primernosti ukrepov za zajezitev begunskega vala, bi lahko vsaj kakšno misel posvetila tudi naporom za zajezitev drhali. Kajti civilna družba je pred invazijo že zdavnaj pokleknila. Kot Camusove podgane drhal prek trupel soborcev preplavlja deželo. In tisti, ki meni, da gre za neškodljive ali celo živopisne vaške posebneže, se seveda krepko moti.
Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna. Ob tem, da ima drhal prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska! Druži jo čustvovanje, ki je veliko trdovratnejše, kot je samo spomin na zmagovalce oziroma poražence druge svetovne vojne. Druži jo sovraštvo do vsega, kar ni ukrojeno po ozkih in natančno določenih merah njenega omejenega sveta. Zato je dialog z njo podoben zabijanju bucike z desetkilogramskim kladivom. In zato bi morali v teh božičnih dneh poslati na ulice vojsko in policijo. Saj ne bi šlo za silno represijo, kajti za drhal je značilna tudi strahopetnost. “Eno okoli ušes, lulat, pa spat!” Represija do drhali je nujno potrebna zavoljo očuvanja zdravega dela družbe, ki ga drhal ne le žali, temveč tudi že fizično ogroža. Naša družba je napadena in žal za obrambo vrednot normalnosti ni več dovolj, da ugasnemo televizor.
Kar pa se tiče sistemskega in trajnega napora za zajezitev drhali, predlagamo nekaj ukrepov, za katere verjamemo, da bi pomagali. Interventna “protidrhalska” zakonodaja bi bila videti tako:
nravstvena policija bi od kandidatov, ki želijo upravljati kakršnokoli javno funkcijo, ob strokovnih referencah zahtevala še potrdilo o moralnovzgojni primernosti, ki bi ga izdajala pooblaščena ustanova. Še najraje takšna s področja psihiatrije. Nujno bi morali sprejeti zakon o navijačih, nekatere športne kolektive pa razpustiti. Ljudem, ki ne zmorejo izrazov, kot so “dober dan”, “hvala”, “na svidenje” in “prosim”, bi morali prepovedati javno zbiranje. Za vstop v politiko bi morali določiti spodnjo mejo inteligenčnega kvocienta. Odpraviti bi morali internetno anonimnost. Desetkratno bi morali povečati vložek v slovensko kulturo. Za urednike in novinarje v medijih bi morali zahtevati funkcionalno pismenost. Sprejeti bi morali zakon, po katerem bi bilo staršem prepovedano poimenovanje otrok z manj kot štirimi črkami ali z imeni, ki spominjajo na pralna sredstva.
Ne navsezadnje, na novo rojeni odrešenik že več kot dva tisoč let vsako leto znova umrje zaradi drhali. Res je, da se vsako leto znova rodi kot novo upanje, a je vprašanje, koliko časa se mu bo še ljubilo.
