Slovenija se ograjuje! Mi pa smo preverili, kako ograja vpliva na življenje ob meji.
Ograja ni rešitev niti za begunce, ker jim otežuje pot, niti za lokalno prebivalstvo, ker s tem kažemo zgolj našo nehumanost.
Slovenija se ograjuje! Na Vlado smo naslovili vprašanje o ceni, po kateri je kupila tako imenovano Natovo žico, ki jo postavlja na slovensko – hrvaški meji. Dobili smo odgovor, da gre za zaupne podatke. Zato smo preverili, koliko stane taka žica na trgu. Kolut, v katerem je približno 10 do 12 metrov, stane 50 evrov. Slovenija na mejo postavlja tri kolute, tako da je cena tekočega metra približno 15 evrov. S količinskim popustom bi se ta cena lahko znižala tudi na 12 evrov na tekoči meter. K temu je treba prišteti še stroške dela, usposabljanja in vse potrebne opreme, ki po ocenah znašajo od 5 do 10 evrov na tekoči meter. Na trgu bi za 100 kilometrov postavljene žice ob predpostavki najnižjih cen in stroškov skupaj torej morala odšteti okrog 1.700.000 evrov. Če bi za ograjo plačala najvišjo ceno, bi to zneslo okrog 2 milijona in pol. A ker gre za zaupne podatke, lahko o pravi ceni le ugibamo. Smo pa zato na terenu preverili, kako se je žica urezala v življenje ljudi.
Ograja na madžarski meji
Čeprav “naša” ograja ni tako visoka kot madžarska, pa nekatere evropske vlade, vključno z našo, pri vlečenju žice očitno vleče madžarski zgled. Madžari so v tem pogledu postali nekakšni ‘evropski vizionarji‘. Madžarski premier Orban je postavitev ograje na južni meji, torej najprej ob meji s Srbijo, nato še s Hrvaško, napovedal poleti, ko je ocenil, da njegova dežela ne prenese več množice prebežnikov, ki so se iz dneva v dan valile k njim iz Srbije. Čeprav resnici na ljubo med njimi skoraj ni bilo takih, katerih ciljna dežela bi bila Madžarska. Vlada je nato kljub ostrim tonom iz Bruslja in nekaterih držav, predvsem iz Srbije, pripravila spremembe zakonodaje, ki jih je parlament, v katerem ima Orbanov Fidesz prepričljivo večino, po hitrem postopku tudi izglasoval. Tako so razlastili imetnike zemljišč ob meji s Srbijo, vojska pa je, delno celo ob pomoči zapornikov, v rekordnem času postavila tri in pol, ponekod celo štiri metre visoko ograjo – dolga je 175 kilometrov, neuradno pa naj bi zanjo odšteli čez 30 milijonov evrov. Gre za tri in pol, ponekod tudi štiri metre visoko jekleno ograjo, ob kateri so dodatno še koluti takoimenovane Natove bodeče žice, kakršno kot tehnično oviro poznamo tudi pri nas, na slovensko hrvaški meji.
Ključen datum je 15. september, ko so končali z gradnjo ograje in hkrati uveljavili ostrejšo azilno zakonodajo, omogočili uvedbo izrednih razmer na mejnih območjih in tjakaj poslali vojsko, da oborožena patruljira ob meji in tako, kot se je večkrat izrazil premier Orban, brani zunanjo evropsko mejo. Seveda skupaj s policijo – ob madžarski so tam še policisti iz držav višegrajske skupine, torej s Češke, Slovaške in Poljske. Naslednji dan je prišlo do incidenta na mejnem prehodu Röszke-Horgoš. Madžarska policija beguncev namreč ni več spustila v državo, zato so ti prebili ogrado. Sledil je spopad, v katerem so policisti uporabili solzivec in vodni top. Razen nekaj ranjenih hujših posledic ni bilo, 16. september pa na Madžarskem velja praktično za konec begunske krize. Dotlej jih je namreč prišlo čez 200 tisoč, po tem datumu do danes pa le še kakšnih štiri tisoč. Oddahnili so si tudi v Asotthalomu, občini s kakšnimi 5 tisoč prebivalci, kamor je prek zelene meje po železniški progi ali kar skozi gozd vsak dan ali bolje noč priromalo na tisoče migrantov. Velika večina domačinov, tudi podžupan, je ograjo sprejela kot odrešitev. Ostaja pa dejstvo, da je Madžarska pod krinko obrambe zunanje schengenske meje migrante preusmerila drugam – najprej na Hrvaško, potem pa k nam.
“Beguncev sem ni več, za kar se lahko zahvalimo predvsem ograji.”
– Istvan Fackelmann, asotthalomski podžupan
Žica na meji v Spodnjem Podravju
Sodobno pot ob žici zdaj nadaljujemo na slovensko – hrvaški meji, v Spodnjem Posavju. Nezakonite prehode migrantov čez zeleno mejo na območju Rogatca pa tudi Podčetrtka bi lahko prešteli na prste ene roke, a kljub temu podobo teh krajev zdaj že nekaj časa dopolnjuje bodeča žica, ki jo je vojska očitno postavila najprej tam, kjer je to bilo najlažje.
Ograja oziroma bodeča žica razdvaja mejo med Slovenijo in Hrvaško ter mnogim otežuje dostop do polj in podaljšuje pot do sorodnikov, čeprav ti živijo le nekaj metrov stran. Lokalni prebivalci pa opozarjajo tudi, da je ograja nevarna – pa ne le za divjad, kar smo v medijih lahko že videli, temveč tudi za otroke. Sprašujejo se tudi, kdo bo ograjo pospravil.
“Ograja na turizem zagotovo ne vpliva pozitivno, tujci so spraševali po njej. A vseeno nimamo manj gostov.”
– Peter Misja, župan Podčetrtka
Bodeča žica ob Kolpi
Na meji s Hrvaško je Slovenija postavili že okrog 100 kilometrov žice z ‘žiletkam’ podobnimi rezili. O tem, kako je žica od Kolpe odrezala lokalne prebivalce in kako bo vplivala na turizem, ki je v Beli Krajini v vzponu, smo se pogovarjali z direktorjem Krajinskega parka Kolpa Borisom Grabrijanom in domačini, ki se jim je žica dobesedno vpletla v njihova življenja.
“Ne vem, kako bi izgledal ta begunski val, če bi se 500 beguncev valilo čez naše dvorišče”
– Prebivalka Vinice
Kako pa nova severna obzorja dojemajo sosedi s hrvaške strani?
“Bodeča žica nas je ujela nekoliko nepripravljene, ljudje ob Kolpi smo bili namreč vedno zelo povezani.”
– Nikola Volović, krajan vasi Prilišće
Pogovor s pediatrinjo, otroško psihiatrinjo, humanitarko dr. Anico Mikuš Kos
Kako se razne žice zarežejo v življenja ljudi, ki bežijo pred vojnami in bedo? “Sram me je, da imamo ograjo. V humanitarni krizi bi morali pokazati človečnost, ne postavljati ovire.”
“Ljudje imamo v sebi nastavke za dobro in zlo. Žica prispeva h krepitvi zla.”
– dr. Anica Mikuš Kos
Tokratno Izvidnico so pripravili Gorazd Rečnik, Danijel Poslek, Bojan Peček in Gašper Andrinek.
