V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.

Kasia Zwolak več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy

“Dekle na kolesu sem jaz … in najverjetneje še zelo veliko drugih deklet, ki po svetu potujejo s kolesom.” Tako se jedrnato in z navdušenjem v glasu, ki se ga nalezeš že po nekaj izgovorjenih besedah, predstavi Kasia, svetlolasa mlada Poljakinja, ki je od srede septembra na poti.

Kasia Zwolak na svoji kolesarski avanturi po Balkanu lovi predvsem zgodbe, unikatne zgodbe ljudi; nekoč jih želi združiti v knjigi.

Nikoli ne potujem zaradi države same, vedno zaradi ljudi. Vsak od nas ima namreč svojo zgodbo.

Nekatere je že napisala in objavila, nekatere so napisane samo napol, nekatere so še vedno v njeni glavi. “Na koncu bi jih rada vse zbrala v knjigi,” se ji je zareklo … potem pa je gostobesedno nadaljevala, da bo knjiga napisana v dveh jezikih – angleščini in poljščini.

V Sloveniji je ostala šest dni. “Neverjetnih šest dni,” se je namuznila. Večino časa, ki ga je preživela v Sloveniji, je bila v Kungoti pri prijatelju Petru. Med drugim ji je pokazal nekaj čudovitih točk v okolici – v spominu ji bo ostal, pravi, sprehod do slapa sredi gozda …

Na neki jasi sva naletela na dva gozdarja. Bila sta sredi kosila. Povabila sta naju, naj prisedeva … Le kdo bi zavrnil povabilo na gobovo juho sredi zimskega gozda?! Eden izmed njiju me je zbodel, zakaj kolesarim sredi zime, pa mu je drugi odgovoril namesto mene: “Ker vsi preostali to počnejo poleti!”

Priletna Peggy in roza lak za nohte

Kasia svoje kolo kliče kar Peggy, pravi, da je ‘ona’ in da je stara poldrugo desetletje. “Za na pot nisem hotela novih stvari. Če imaš kaj novega, si še toliko bolj v skrbeh, da ti bodo to ukradli.” Potem sva v pogovoru preiskali vso njeno prtljago. Šest potovalnih torb tovori s sabo do Sredozemlja, marsikaj ji je odveč, je priznala, a nekaj stvari je vendarle nepogrešljivih. Pričakovala sem, da bo na plano privlekla kakšno rezervno zračnico, slušalke … nikakor pa ne …

… rekla bi, da je najljubši del moje kolesarske opreme roza lak za nohte …

Na poti od Varšave do Istanbula se še najbolj veseli Sarajeva, pa tudi držav, o katerih ne ve ničesar. Na primer Črne gore. “Morda me je tega neznanja lahko sram, a na drugi strani gledam na svojo nevednost kot na privilegij. Kot nepopisan list namreč laže vsrkaš vse, kar ti prečka pot, brez predsodkov si, brez pričakovanj.”

V ponedeljek je Kasia že prikolesarila na Hrvaško. Njen načrt je, da doseže Atene. Potem bo videla, kam jo bo klicalo naprej – morda v Istanbul, morda v Ciper, morda v Izmir in naprej na Bližnji vzhod …

Maja Ratej