“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.

Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …

"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"

“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.

“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”

Da bi le imeli oba starša …

“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.

Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.

“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”

Potiskali so me stran in me tepli, učiteljica pa je le gledala

Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«

“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.

Letos v iskanju varnega doma že štiri selitve

Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …

Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.

 Žiga ponoči pogosto dela, da bi pomagal plačati vsaj dijaški dom

“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.

“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”

Mami komaj rešili življenje …

“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”

Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”

Kar groza me je praznikov

“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, ­največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.

“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.

Morda pa bosta pomagala Božiček in dedek Mraz?

Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.

Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.

Bomo lahko ostali v tem stanovanju?

Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”

Kako pomagati?

Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:

ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.

Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

Jana Vidic