Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic številnim otrokom sicer res dokaj lahko dostopne, a so zaradi priljubljenosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne. Izpodrivajo jih drugi mediji, ki otrokom vsebinsko le težko nadomestijo izkušnjo, kakršno je samostojno branje knjig. In te so tudi za otroke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar končanem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Vsem tem spremembam navkljub pa ima knjiga, tudi tiskana, po prepričanju pisateljice Janje Vidmar še vedno izjemno in nenadomestljivo vlogo tudi za otroke z roba, ne glede na to, kakšni so.
“Knjiga odvzema vizualni del, ki je vsiljen od zunaj. Mlademu bralcu omogoča, da odpotuje na tista področja, ki ga najbolj begajo. Avtor lahko vzbuja tudi kontradiktorna razmišljanja, ki vodijo h kritično razmišljujočim odraslim.”
Eden najbolj priljubljenih pisateljev za otroke, Primož Suhodolčan, meni, da bi branje otroke bolj pritegnilo, če bi jim v šoli premišljeno približevali bralne vsebine, ki bi jih zanimale.
“Najpomembnejša je zgodba, dobra zgodba vedno najde prostor. Sploh če je sodobna.”
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je mlade še posebej nagovoril z uspešnico Kot v filmu, pa pravi, da že dalj časa opaža upadanje števila strastnih bralcev, morda tudi zato, ker knjig ne moremo površno in mimogrede predelati, ampak si moramo vzeti čas, se jim posvetiti in prepustiti. Tudi sicer meni, da je navdušeno branje prav poseben talent, ki pa bi ga razvilo veliko več otrok, če bi jih kdo k temu prav nagovarjal.
“Zelo pomembno je, da nekdo vpelje otroka v knjižnico. Učitelji morajo biti nadarjeni za svoj poklic, edina prihodnost katere koli države je šolstvo. Življenje s knjigami veliko prinese.”
In ta stik je še za kanček pomembnejši v krajih, kjer imajo otroci iz različnih razlogov manj možnosti za kulturno razvajanje. Knjig so otroci tam, kjer niso samoumevne, res zelo veseli.
Čeprav ni redko razmišljanje, da izposojanje in podarjanje rabljenih knjig slabo vplivata na založništvo in posledično na izdajanje novih knjig, pa sta Suhodolčan in Möderndorfer odločna zagovornika podarjanja knjig, ki so svoje poslanstvo pri nekom že opravile.
Prve knjige so že prispele v osnovnošolsko knjižnico v Veržeju:
