Električna in elektronska oprema vse bolj revolucionarno posega v življenje ljudi. Vedno več je tehnoloških inovacij, s čimer se življenje naših naprav vse bolj skrajšuje. To vodi v porast elektronskih odpadkov, lani smo, denimo, na svetu proizvedli že skoraj 42 milijonov ton elektronske odpadne opreme, ki prepogosto konča na od javnosti odmaknjenih odlagališčih v državah tretjega sveta, kar številni plačajo tudi z zdravjem.

Kako zapopasti vse večji kup odpadne elektronske opreme in ali je miselnost, ki jo vse bolj diktira potrošniška industrija, mogoče spremeniti, smo se s strokovnjaki spraševali v sobotni Reakciji.

Svet lani pridelal skoraj 42 milijonov ton odpadkov. Do leta 2018 naj bi se ta številka povečala na 50 milijonov ton.

Električna in elektronska oprema vse bolj revolucionarno posega življenje ljudi. Vedno več je tehnoloških inovacij, s čimer se življenje naših naprav vse bolj skrajšuje. To vodi v porast elektronskih odpadkov, ki prepogosto končajo na odmaknjenih odlagališčih v državah tretjega sveta, kar številni plačajo tudi z zdravjem.

Kaj so točno e-odpadki? Ne gre le za naše računalnike, telefone,  televizorje, gre tudi za belo tehniko, igrače, uporabljate tudi električna orodja … vse, kar je ožičeno ali se z elektriko napaja prek kablov, so pravzaprav e-odpadki.

“Če pogledamo, katera država proizvede največ e-odpadkov na prebivalca, potem se na prvo mesto uvršča Norveška z 28 kilogrami na prebivalca na leto, sledita Švica in Danska, v Sloveniji na leto proizvedete 15 kg na prebivalca, kar je malo pod povprečjem, ki je 15,6 kilograma.” – dr. Ruediger Kuehr

A koliko od teh proizvedenih odpadkov nam dejansko uspe reciklirati? Kot pravi Kuehr, ki deluje na Univerzi Združenih narodov v Bonnu in je pred kratkim izdal letno poročilo o količini in ravnanju z e-odpadki po svetu, “v Evropski uniji v za to usposobljenih zbirnih centrih zberemo 40 odstotkov vseh  e-odpadkov, kar pomeni, da 60 odstotkov pristane kje drugje. Lahko jih še vedno hranite doma, delež odpeljejo drugam po svetu, predvsem v Afriko, Azijo in nekatere države Vzhodne Evrope. Nekaj e-odpadkov prestrežejo tudi tisti, ki skušajo prek tega priti do dragih kovin.”

Samo za primerjavo: količina elektronskih odpadkov, ki smo jih proizvedli lani, vsebuje 300 ton zlata, kar ustreza 11 odstotkom svetovne produkcije zlata lani. 

Če smo iskreni, postopek recikliranja v Evropi ni ravno podoben recikliranju, ampak bolj preusmerjanju in razvrščanju odpadkov, pravi dr. Jennie Olofsson, Švedinja, ki v Sloveniji nadaljuje svoj raziskovanje na področju e-odpadkov.

Besedo pri tem ima dobiček. Veliko ceneje je poslati odsluženo televizijo v države tretjega sveta kot pa jo dejansko reciklirati. – Jennie Olofsson

Računalniki hodijo umirat v Afriko, Azijo …

“Ne, taka trgovina ni zakonita, je pa zagotovo zelo dobičkonosna,” je v odgovoru na zakonitost trgovanja z odpadno elektronsko opremo odgovoril Kuehr. “Po naši najnovejši raziskavi je od 10 do 20 odstotkov e-odpadkov dejansko prepeljanih v države tretjega sveta. Tako ne moremo več zagovarjati trditve, da večina naše elektronske opreme konča v Afriki, postajajo pa vse bolj aktualne nekatere azijske države.”

Eno najbolj zloglasnih smetišč elektronske opreme je Agbogbloshie v afriški državi Gana. Več kot kvadratni kilometer veliko smetišče, kjer se ves dan vije dim, zrak pa tu ali tam predrejo eksplozije elektronske opreme, po večini baterij, je obiskal tudi 28-letni nemško-irski fotograf Kevin McElvaney: “Najbolj iščejo baker, ki ga je najlažje dobiti z zažiganjem elektronskih naprav, zlasti žic in kablov.”

Večinoma gre za fante, tja pridejo za dva ali tri mesece. Opazi se, da trzajo in se tresejo, imajo težave s kašljanjem in nespečnostjo. Razlika v zdravstvenem stanju tistih, ki so tam nekaj mesecev, in tistih, ki so tam nekaj dni, je očitna. – Kevin McElvaney

Vemo, a hkrati nočemo vedeti

Dr. Marko Jankovec s Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani je opozoril predvsem na baterije. Nevaren element v njih je predvsem litij. Sporna elementa v napravah starejšega roka sta tudi svinec in kadmij.

Zanimivo je, da ljudje vedo za vse to,” pravi raziskovalka Jennie Olofsson, “a se po drugi strani tudi zelo močno ne zavedajo”. Po njenih besedah nekako ne zmoremo povezati obeh plati, mobilnega telefona v naših rokah z osebo, ki v tretjem svetu z golimi rokami zažiga elektronske naprave, da bi prišla do vrednih delov v njih.

Najprej je po njenem ključno kritično oceniti naše potrošniške navade. To je eno od področij naše naslednje sogovornice profesorice dr. Andree Zeffiro z univerze McMaster v Kanadi. S kolegi raziskovalci na spletni strani technotrash.org popisujejo zgodbe posameznikov v povezavi z odsluženo elektronsko in električno opremo.

Pomemben del tehnologije ima danes vlogo statusnih simbolov. Imeti najnovejšo različico ali model je naenkrat postalo pomembno. Zastarelost je v veliki meri natančno premišljen konstrukt. – Andrea Zeffiro

Bolj bi se morali posvečati temu, kako učinkovito reciklirati, in se obenem kritično soočiti z našo potrošnjo, kar je zelo težko, meni raziskovalka Jennie Olofsson. Ob tem je opozorila na primer na podjetja, ki so oblikovala posebno platformo, s pomočjo katere lahko naročaš zgolj dele svojih elektronskih naprav. To bi omogočilo, da bi lahko poljubno menjavali dele svojih naprav in ne bi, denimo, zaradi uničene kamere metali stran celotnega mobilnega telefona. To bi po njenem lahko spremenilo tudi vzorce potrošnje. Opozorila je tudi na to, da bi  morali k snovanju elektronskega ali električnega produkta povabiti tudi oblikovalce, ki bi pomagali naprave oblikovati tako, da bi lahko uporabniki sami menjavali posamezne dele teh naprav.

Maja Ratej, Uršula Zaletelj