Kako se je hekerska skupnost spremenila skozi leta v pogovoru z vodjo odzivnega centra SI – CERT Gorazdom Božičem, režiserjem filma Hekerji Blažem Završnikom in nekdanjim hekerjem Sebastjanom Štuclom.
"Privlačno je poveličevanje hekerja kot borca proti sistemu. Delno drži, a velikokrat gre za vandalizem in krajo denarja. Heker bo vedno ostal sam proti sistemu."
Dokumentrani film Hekerji prikazuje nastanek in evolucijo hekerske skupnosti v Sloveniji. V njem so tako nastopili tudi štirje slovenski hekerji, trije so svoj obraz na velikem platnu tudi pokazali. Med njimi Sebastjan Štucl, ki je hekal do 18. leta.
“Od hekanja nisem imel nobene finanče koristi, hekal sem, ker sem pač lahko in ker je bil v tistih časih to način, s katerim si pridobil največ tehničnega znanja. To sem počel do 18. leta, potem so že potrkali na moja vrata.”
“Če smo do leta 2005 govorili o močni hekerski skupnosti, se je danes ta razpršila, morda celo izginila.” – Gorazd Božič, vodja SI-CERTA
Sebastjanovi starši niso vedeli, kaj počne, doma so opazili le črne računalniške ekran.
“V šoli sem imel med laboratoriskimi vajami prižganih pet računalnikov, ki so skenirali omrežja. Ko sem prišel z malice, sem pogledal, kam vse so vdrli. Učitelji temu niso mogli slediti.”
Režiser filma Blaž Završnik si je hekerje predstavljal kot osebe, ki so socialno neprilagojene, zaprte vase in ki seveda nosijo očala, a so ga ti zelo presenetili.
“Hekerji so relativno odprti ljudje, ekstremno inteligentni, glede pogledov in odzivov na določene stvari pa izredno specifični. Prav tako so vizualno netipično hekerski.”
Pa sporočilo filma? “Naučite se pohekati tako, da boste stvari razumeli in odkrili nove rešitve.”
