Bolečine ne smemo meriti po svojih vatlih

foto: Tatiana Bulyonkova

Vprašanje ni, ali lahko misijo, tudi ne, ali lahko govorijo, temveč ali trpijo?” se je na prelomu iz 18-ega v 19-to stoletje spraševal angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham. V mislih je seveda imel živali in svojo drzno napoved, da bomo nekoč pod svoje moralno okrilje pritegnili vse, kar diha, torej da bodo živali nekoč deležne veliko večje pravne in moralne zaščite. Toda kako je z moralno odgovornostjo človeka do živali danes?

Da bi bolj razjasnili naravoslovni pogled na zaznavanje bolečine pri živalih, sta Maja Ratej in Tomaž Grušovnik za mnenje povprašala dr. Gregorja Belušiča s katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kaj pa meni zgodovina?

Ubijanje živali je bilo pred industrijsko dobo skoraj vedno del obreda, ki je moral na simbolni ravni upravičiti človekovo nasilno ravnanje z živalmi. Mesarji, na primer na Japonskem, Kanarskih otokih, v severni Rodeziji in drugih deželah, so zaradi moralne spornosti svojega početja pogosto pripadali posebni družbeni kasti, ki se ni smela družiti z drugimi družbenimi sloji. Celo antični Rim, znan po svoji krvoločnosti, je premogel sočutje do trpečih živali. Nekaj več o tem nam je povedal dr. Matej Hriberšek, strokovnjak za antiko z oddelka za filologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Plinij Starejši opisuje, da so bili gledalci zgroženi nad nasiljem nad sloni na nekih igrah in so nad prireditelja klicali kletve. Zanimivo, da do ljudi, do gladiatorjev takšnih čustev niso imeli.”

Moralna dilema

Težava, s katero se soočamo pri vprašanju, ali živali čutijo bolečino, je tudi etične in ne samo znanstvene narave. In prav zaradi tega lahko posumimo, da nekateri ljudje zanikajo obstoj bolečine živali zato, da bi se izognili moralnim in etičnim dolžnostim do nečloveških živih bitij. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so poizkusi na njih in zakoli moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, se stvari zapletejo in postanejo kočljive.

Za mnenje o tem smo poklicali enega izmed vodilnih svetovnih bioetikov, profesorja Petra Singerja, Avstralca, ki deluje na ameriški univerzi Princeton.

Intervju s Petrom Singerjem

Kakšno vlogo igra sposobnost občutenja bolečine pri tem, da do nekega bitja vzpostavimo moralni odnos?

Mislim, da moramo pri odnosu do slehernega bitja upoštevati to, ali lahko občuti bolečino. Če bitje na primer ne more čutiti bolečine, je malo verjetno, da bi imelo zavest. In če govorimo o bitju brez zavesti, potem nič, kar storimo, ne bo ne izboljšalo ne poslabšalo položaja tega bitja. Zato mislim, da je zmožnost čutiti bolečino ključna pri tem, da nekemu bitju priznamo moralni status.

Obstaja razlika med tem, da smo sposobni čutiti bolečino, in tem, da smo zmožni trpeti?

Trpljenje dojemamo nekoliko širše kot bolečino. Z bolečino navadno merimo na telesno bolečino, medtem ko obstajajo vrste trpljenja, ki so nad telesno bolečino. Bitje lahko tako duševno trpi na različne načine, pri tem pa ne izkusi telesne bolečine. A na splošno se bolečina in trpljenje prekrivata: bitje, ki izkuša bolečino, tudi trpi.

Kakšna so – ob bolečini – še druga merila, da lahko neko bitje vključimo v moralno skupnost? Kakšno naj bo to bitje, kakšne lastnosti naj ima, da bomo do njega vzpostavili moralni odnos?

Mislim, da sta zmožnost trpljenja in po drugi strani zmožnost ugodja osnovni merili, s katerima lahko bitje obravnavamo kot moralno. Predstavljajte si na primer, da ste vi to bitje. Ali obstaja možnost, da bi drugi z vami ravnali tako, da bi se vam vaše življenje izboljšalo oziroma poslabšalo? Če je vaš odgovor pritrdilen, potem menim, da ste bitje z moralnim statusom. Vaš odgovor bi bil tako najverjetneje pritrdilen, če bi se postavili v kožo prašiča. Naše ravnanje mu lahko izboljša ali poslabša življenje, kar pomeni, da je moralni subjekt. A če skušamo nekaj podobnega misliti v zvezi z drevesi, je drugače. Ne verjamem, da bi bila drevesa sposobna izkušati kakršno koli zavestno stanje. Ne moremo se postaviti v njihovo kožo, ker se pri tem ne sprožajo nikakršne izkušnje. Čeprav so drevesa zelo koristna, pa to še ne pomeni, da jim pripada tudi poseben moralni status.

Lahko živalske vrste razvrščamo glede na to, ali so moralno več vredne od drugih?

Mislim, da bi morali resno premisliti o tem, ali so res vse živalske vrste sposobne čutiti bolečino. Če vzamete na primer ostrigo: ima zelo preprost živčni sistem brez pravih možganov. Ker se ne more premikati in tako uiti morebitni nevarnosti, ni evolucijskih razlogov, da bi razvila zmožnost občutenja bolečine. Ostriga tako najverjetneje ne čuti bolečine in v skladu s tem nima moralnega statusa. Ali če pogledamo z druge perspektive: sodobni človek ima večji moralni status zaradi številnih lastnosti, ki jih svinja, ki sem jo omenil prej, nima. Naša naravnanost v prihodnost, sposobnost avtonomnega odločanja in številne druge lastnosti nam dajejo drugačen moralni status, obravnavamo nas lahko kot moralne agente, kot tiste, ki so sposobni biti moralno odgovorni. Še zdaleč pa to ne pomeni tega, da bitja brez sposobnosti za moralno odgovornost nimajo moralnega statusa.

Kdo, mislite, je največji nasprotnik etike živali?

Na ravni široke javnosti je v številnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike, največji nasprotnik pravic živali kmetijska industrija. Zavračajo idejo, da v zvezi z našim odnosom do živali obstajajo etični pomisleki. Na bolj intelektualni ravni, zlasti v zahodnoevropski kulturi, pa je interesom živali v zgodovini zelo nasprotovalo krščanstvo, zlasti Katoliška cerkev. Ta miselnost je stara, gre vsaj do svetega Pavla, prek Avguština in Tomaža Akvinskega, ki je še posebej glasno trdil, da do živali nimamo nikakršnih obveznosti in da slabo ravnanje z njimi ni greh. Šele pred nedavnim so se stvari začele premikati. Zdajšnji papež je v svoji encikliki tako zavrnil dozdajšnje razumevanje svetopisemskega stavka v Genezi, da je dal Bog človeku oblast nad živalmi in da tako, kakor koli se že obnašamo do njih, ne grešimo. Zdajšnji papež tudi opozarja, da je vsako ubijanje živali, ki ni nujno, narobe. Tovrstni obrati vzbujajo upanje.

Kaj bi se spremenilo, če bi na svetu sprejeli univerzalno listino živalskih pravic? Bi bila naša družba zelo drugačna?

Če bi ta listina vključevala na primer prepoved živali za naše potrebe in izenačenje njihovih interesov s človeškimi, bi to zelo spremenilo družbo. Ustaviti bi morali na primer intenzivno kmetovanje, saj bi to kršilo številne temeljne svoboščine živali. Določene, do živali prijaznejše oblike vzreje živali bi se najverjetneje nadaljevale. Takšna listina bi vplivala tudi na uporabo živali v raziskovalne namene, zabavo in tako naprej.

Pa postaja današnja družba res bolj moralna do živali, sploh glede na dejstvo, da v klavnicah letno še vedno pobijejo več kot 50 milijard živali? 

Navkljub tej skrb vzbujajoči statistiki mislim, da je upanje. Res je sicer, da število živalim, ubitih v klavnicah, še vedno narašča, a ne zato, ker bi bilo ljudem manj mar za živali, temveč ker se številne države pospešeno razvijajo, v prehrani takih družb pa je tudi vedno več mesa. A po drugi strani so znamenja sprememb. V Združenih državah je opazno počasno zmanjševanje uživanja mesa, v številnih državah se kaže napredek v zakonskem zagotavljanju ustreznih bivalnih razmer za rejne živali. Skratka, določena znamenja napredka so, upamo lahko le, da bo temu zgledu sledilo vedno več držav.

Pogovor Petra Singerja z Richardom Dawkinsom.