Ne bojte se oživljati otrok, ukrepajte čim hitreje!

Dr. Mojca Grošelj Grenc med prikazom reševanja

foto: Tiskovna konferenca projekta

Tudi za najbolj izkušene reševalce, ki se vsak dan znajdejo v prizorih ogroženih življenj, je reševanje otroških življenj izjemno stresen in vse prej kot rutinski dogodek.

Pri otrocih je srčni zastoj sicer največkrat le posledica predhodnih bolezni, najpogosteje dihalnih stisk, včasih pa so zastoji posledica nenadnih dogodkov, kot so tujki v dihalni poti ali utopitev. Takih zastojev je sicer po splošnih podatkih iz razvitih držav približno stokrat manj, kot je srčnih zastojev pri odraslih, kar pomeni, da ga vsako leto doživi približno 15 otrok na domu oziroma zunaj bolnišnice.

In prav zato, ker je mehanizem pojava srčnega zastoja pri otrocih nekoliko drugačen od zastoja pri odraslih, so nekoliko drugačni tudi temeljni postopki oživljanja, pojasnjuje pediatrinja doc. dr. Mojca Grošelj Grenc iz pediatrične intenzivne enote UKC Ljubljana:

“Otroci zagotovo niso zgolj pomanjšani odrasli, zato je tudi pri njihovem reševanju nekaj posebnosti. Enako kot pri odraslih velja pravilo o 30 močnih, odločnih stiskih prsnega koša in nato dva vpiha. Vendar pa je tudi nekaj posebnosti: pri otrocih vedno najprej začnemo s petimi vdihi, vpihujemo v usta, in sicer tako da nos zatisnemo, pri dojenčku pa lahko vpihujemo hkrati skozi nos in usta. Če ni odziva, začnemo masirati srce. Pri dojenčku običajno zadostuje pritisk z dvema prstoma, nad enim letom pa ena dlan. Če ocenjujemo, da pritiski niso dovolj globoki, uporabimo obe dlani hkrati.”

In zakaj je za razliko od odraslih pri oživljanju otrok nujno treba začeti prav z vpihi? “Ker je mehanizem nastanka srčnega zastoja povsem drugačen kot pri odraslih. Pri odraslih gre večinoma za primaren srčni zastoj, pri otrocih pa je ta zelo verjetno le posledica dihalne stiske, ko zaradi nezmožnosti dihanja nato neha biti še srce. Ali pa tak zastoj povzroči sepsa ali podobno dogajanje v telesu. Zato je zelo pomembno, da pri otroku najprej damo pet začetnih vpihov, saj nam včasih že samo z njimi uspe znova obuditi srčno akcijo.”

In še nekaj je pomembno: če smo z bolnikom sami, pri odraslih najprej kličemo pomoč reševalcev, pri otroku pa nujno najprej eno minuto izvajamo postopke oživljanja in šele nato kličemo. Drugače je seveda, če nas je več, takrat te dejavnosti lahko potekajo hkrati. Razlog je isti: pri otrocih z začetnim oživljanjem in vpihi lahko pomagamo, mehanizem zastoja pri odraslih pa pogosto zahteva defibrilacijo z aparaturo, zato je hitrost tovrstne pomoči zelo pomembna, da bo srce lahko znova delovalo. Pri otrocih pa je tak zaplet zelo redek. Mojca Goršelj Grenc še pravi, da se pri oživljanju otrok ne bojte, da mu boste kaj polomili, ampak ukrepajte čim hitreje!

Prav tako velja tudi za odrasle: ne bojte se, pristopite, ukrepajte. Toda če se v urbanih središčih še lahko zanašamo na to, da bodo reševalci na kraju dogodka dokaj hitro, je prihod reševalcev v odročnih krajih, kjer reševalne postaje niso v bližini, ali celo v hribih, kjer je pomoč dostopna le peš ali s helikopterjem, lahko zelo oddaljen in je preživetje tudi pol ure ali uro odvisno samo od znanja očividcev.

Vodja kranjske Ambulante za nujno medicinsko pomoč zdravnik Mitja Mohor opozarja, da je pri reševanju na prostem najpomembneje najprej poskrbeti za varnost bolnika in vseh, ki bodo pomagali. In pa da tudi takrat, ko nismo prisotni ob samem zastoju, ampak naletimo na že negibnega človeka, pomembno, da res dobro preverimo odzivnost in dihanje.

Pri reševanju v zelo odročnih, sploh pa slabo dostopnih krajih lahko minejo neskončne minute in v hribih tudi ure. A če je masaža vključno z umetnim dihanjem res dobro izvajana, če se pri tem menjuje več očividcev, ki jim uspe zadržati tempo možnih, dovolj globokih stiskov in učinkovitih vpihov, je mogoče človeka v srčnem zastoju pri življenju obdržati tudi več kot uro, v izjemnih primerih celo več. Zabeleženi naj bi bili celo primeri uspešnega oživljanja, trajajoči do dve uri. Kar pomeni, da niti v najbolj nemogočih razmerah ne smemo obupati in je preživetje mogoče.