Val 202

To pišem kot predstavnik ‘gamadi novinarske’, ki o begunski krizi poroča ‘pristransko’, širi ‘probegunsko propagando’ in ni dovolj ‘inteligentna’, da bi govorila o tem, da nas lahko otrok, ki pljuva kri, okuži s tuberkolozo, da večino pribežnikov sestavljajo moški, ki so lahko tudi ekonomski migranti, ali pa – še huje – infiltrirani predstavniki Islamske države ...

Razmislek Gorazda Rečnika, interpretirata Lidija Hartman in Aleksander Golja

Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo

Vaša vroča tema so smeti, ki ostajajo za njimi. Red mora biti – za vsako ceno. Pri nas še v TEŠ 6 ločujejo odpadke. Pa v nuklearki tudi, le da ne vedo, kam bi z njimi. Da bodo od beguncev začeli zahtevati, naj ločujejo odpadke, je bila sprva šala. Pozneje pa so nekatere organizacije res izjavile, da želijo begunce navaditi tudi na to. Pa naj še kdo reče, da nismo ekološko usmerjena država!

Spet boste rekli, kaj pa dolžnosti beguncev? Je njihova dolžnost, da pospravijo za seboj? Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.

Kapo dol pred prostovoljkami in prostovoljci, ki dajejo vse od sebe. Tudi pred policisti, ki znajo pokazati human obraz. Iskreno hvaležni so jim vsi, ki jim pomagajo, in tudi drugi, ki jim vlivajo upanje, da človeštvo le še ni povsem do konca izgubljeno. A to ne spreminja dejstva, da bi se oblast lahko lotila vprašanja drugače. Vedno obstajajo alternative in tudi zdaj so. Je kazanje s prstom na južno sosedo, ki usmerja ljudi čez mejo, res dostojno opravičilo za to, da Slovenija beguncem ne pomaga, dokler jih ne registrira? Da jim dolge ure odreka pravico do hrane, vode in zdravstvene oskrbe?

“Poskusite sami preživeti noč na mrzlih tleh, obkroženi s policijo in vojsko, z vročičnim otrokom v rokah. Hitro vas bo minil vaš inherentni, v gene zapisani občutek za reciklažo.”

Težave beguncev primerjate s težavami prostovoljcev, policistov, vojakov, pa tudi tamkajšnjih trgovcev. Kot da bi šlo za tekmovanje, kdo je večja žrtev. To ni primerljivo. Je večja žrtev nekdo, ki že pet let živi v vojni, prehodi peklensko pot do sem in potem gleda svoje otroke, kako premočeni, lačni in žejni čakajo na tleh, da jih bodo odpeljali do zbirnega centra, kjer jim bodo zagotovili najnujnejše? Ali pa je večja žrtev domačin, ki ga motijo smeti v bližini njegovega doma in helikopter, ki preletava begunce in mu krati spanec? Je večja žrtev anketiranka na TV, ki meni, da bi se ti mladi fantje morali bojevati za svojo domovino? Na kateri strani? Tukaj ni uravnoteženosti.

Zgodbe teh, ki altruistično pomagajo noč in dan, ne smemo mešati z zgodbami beguncev, čeprav je res, da iste obraze policistov videvamo sredi noči v Rigoncah in sredi dneva v Brežicah. Videl sem namreč zelo humane poteze policistov, ki so begunce tolažili, jim pomagali, kolikor so le mogli in smeli. Videl pa sem tudi nekatere veliko manj humane poteze. Bi moral o njih molčati, ker so policisti preutrujeni in izgoreli? Kaj ste počeli vi, ko so sprejemali ZUJF? Ste morda pisali komentarje o ‘parazitskem javnem sektorju’? Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.

Če bi Evropa sredstva, ki jih zdaj porablja za reševanje begunske krize, namenila za odpis dela grških dolgov, bi bil položaj lahko drugačen. Toda pravila piše kapital, dolgove je treba odplačati, treba je privatizirati. Kapitalizem pred demokracijo. Pokroviteljsko ste zahtevali povrnitev vsakega centa. Zdaj zahtevate, da Grki begunce zadržijo na svojem ozemlju.

Vsaka akcija ima svojo reakcijo in tudi begunska kriza ima svoje vzroke. Evropa ima krvave roke. V sveži krvi si jih ne bo mogla oprati. Ta kriza se ni začela s prvim množičnim prihodom na naše meje, globalna begunska kriza traja že leta. So naši politiki razmišljali o Libanonu, o Jordaniji, državah z milijoni beguncev? Ne. Te države so daleč na zemljevidu, možnost, da bi begunci res prišli do nas, se ni zdela realna. Utapljali so se v Sredozemskem morju, politiki pa so svojo vest potolažili s Triglavom. So se držali vsaj dogovorov o razvojnem sodelovanju in v ta namen vlagali dogovorjena sredstva?

Niso. Toda o tem ne govorijo, v ospredje postavljajo delež proračuna, ki bi ga morali nameniti Natu. In da ne bo pomote – zaveza za razvojno sodelovanje nikakor ni primerljiva z deležem BDP, ki bi ga morali usmeriti v Nato. Posledice pa bi lahko bile veliko bolj preventivne, seveda, če bi se tudi druge države držale svojih zavez.

“Kje ste bili, ko so policisti zahtevali dostojnejše plače, ko so opozarjali na kadrovsko podhranjenost? Kje ste bili, ko so dostojnejše plače zahtevale medicinske sestre? So medicinske sestre manjša žrtev od policistov? So begunci manjša žrtev? Vsi so žrtve – žrtve pohlepnega kapitalizma, ki mu politične elite zvesto služijo.”

Za to, da bi težave začeli prostorsko reševati tam, kjer nastajajo, smo veliko prepozni. Posledice so tukaj in kažejo, da imamo težave tudi sami s sabo, s svojo identiteto in razumevanjem sveta okoli sebe. Tako priljubljeno je poudarjanje menda velikanskih kulturnih razlik, ki naj bi onemogočale integracijo teh ljudi v ‘našo’ evropsko kulturo. Ta ima tudi in nikakor ne samo krščanske korenine. Kdo nas je že naučil šteti do deset? In ali ne temelji Nova zaveza na zgodbi begunske družine, pred katero so vsi zapirali vrata? Pa menda ja ni na božičnem drevescu, ki vas bo, kljub tej krizi, kmalu spet odpeljalo v ekscesni svet potrošniške naslade, ostal samo in edino le še kič?!

Ko gledate begunce, vidite Islamsko državo, vidite grozljive posnetke, s katerimi vam je postregel splet. In vidite številke, da je moških več kot žensk in otrok. Vidite ‘zaupne obveščevalne podatke’, s katerimi grozijo posamezniki na spletu in tudi nekateri mediji. Nekateri vidimo ljudi, ki bežijo pred vojno, drugi vidite ljudi, ki bežijo v vojno. Ste pomislili na to, da bi se v tej množici ljudi zares lahko skril kakšen skrajnež, ali pa da ga boste s tem, ko ga stiskate v kot, sami ustvarili? Ste pomislili na to, da takega skrajneža ne more ustaviti niti najvišji Orbanov zid?

Fanatikov represija ne more ustaviti, v represiji se počutijo domače, v represiji so boljši od vas. Kaj bi naredili, če bi nekega dne – upam, da se to ne bo nikoli zgodilo – res prišlo do tega, da bi nekomu prekipelo in bi se začel vesti v skladu z vašimi projekcijami? Scenarija, ki ga je po 11. septembru podpirala tudi Slovenija, ne bi mogli ponoviti, saj je Sirija že porušena, razen teh ali onih vojakov vsi bežijo, tako da dodatno vojno maščevanje ne bi imelo pravega učinka. Nad kom bi se maščevali? Nad vsemi drugimi, ki so pribežali sem? Bi bili prizanesljivi do žensk in otrok? Bi uprizorili noč dolgih nožev, se znebili vseh, ki mislijo drugače, in naredili načrt za dokončno rešitev begunske krize?

“Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša.”

Pretiravam? Iskreno upam, da. Toda vi begunce primerjate z živalmi, pravite, da so še živali boljše od njih. Berite Jacquesa Semelina! Primerjanje z živalmi je skupni imenovalec vseh genocidov. Kjer koli so ga doživeli, si nihče ni upal niti pomisliti, da bi se zares lahko zgodil. In še tako trdne meje so v resnici zelo krhke. Opogumljajo vas politiki, ki javno nenehno poudarjajo varnostni vidik. Kaj hočejo od ljudi? So pozabili, kako hitro se je zgodil Ambrus? Kakšna je naslednja stopnja Ambrusa?

Verjetnost, da se med takšno množico ljudi skriva tudi kakšen skrajnež, strogo statistično gledano res obstaja. Tudi če bi šlo za množico čistokrvnih pripadnikov katerega koli evropskega naroda, ta verjetnost ne bi bila manjša. Toda v času, ki sem ga preživel med lačnimi in prezeblimi begunci, se ni prav nobeden do mene obnašal sovražno. Vsekakor pa sem zaznal veliko sovražnosti tistih, ki skrajnost posplošujete na begunce in jih kriminalizirate.

Da, med begunci niso samo Sirci. Ogromno je Iračanov, Afganistancev in tudi drugih. V Afganistanu se veliko otrok rodi slepih. To je zato, ker so podeželske skupnosti tako zelo zaprte, da so že incestoidne. Zaprtost slepi. Evropa vrača ljudi, ki bežijo od tam, saj naj bi šlo za varno državo. Kaj jim bomo vzeli v zameno za nepovratno letalsko karto? Slepoto, pred katero bežijo? Jo bomo vzeli za svojo?

Bomo posvojili militantnost, ki jim ne omogoča življenja v domovini? Prav orožje je tisto, pred čemer bežijo, zakaj jih potem pričakamo z oklepniki namesto s toplim čajem? Že po nekaj izkušnjah, ki sem jih doživel ob beguncih, se mi včasih ob večjem hrupu v um prikrade spomin na zvok helikopterja. Kakšne asociacije dobivajo šele ti, ki smo jim ploskali ob arabski pomladi, a jih izdali, ko so jih začeli klati tudi s kemičnim orožjem.

Prepričan sem, da večino tistih, ki s sovraštvom kažete s prstom na begunce, skrbi za svojo domovino in kulturo, a hkrati prikimavate nižanju sredstev za kulturo. Ljubiti je mogoče na različne načine, nikoli ne obstaja ena sama, edina in prava ljubezen. Vi pravite, da ljubite domovino, povsem drugače jo je ljubil Kosovel, ki je zapisal:

“Ne daj mi usmiljenja,

bodi mi človek,

kot sem ti človek – jaz.”