"Za evtanazijo me ni zaprosil še noben bolnik"
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice.
Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati: "Tri četrtine ljudi si želi umreti v domačem okolju, zato so bolnikovi bližnji zelo pomembni. Obdobje zaključevanja življenja lahko načrtujemo sami, obdobje umiranja je naraven del življenja."
"Včasih se v ambulantah tudi glasno smejemo."
Principe iz paliative Mateja Lopuh prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre.
"Enkrat je treba reči, zdaj je pa zadosti. Živim povsem normalno življenje, ko niti ne pomislim, da me bo klicalo deset ljudi. Med posameznimi klici pa popolnoma odklopim."
Rada ima jezike (govori štiri), njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Zdravnica Mateja Lopuh ima štiri otroke: "Pri mojem delu sodeluje praktično vsa družina, tudi prijatelji."
— Val 202 (@Val202) November 1, 2015
