Siromaki, pripravljeni na siromake

Samo razumel bi rad, od kod vse izvirajo ti nečloveški, brezdušni in egocentrični odzivi ljudi, s katerimi si delim ta košček zemeljske oble. Da bi razumel, če jih že sprejeti ne morem

Fotografijo je posnel Arne Hodalič, ki skupaj z Meto Krese pripravlja dokumentarni film o modernih zidovih.

foto: Arne Hodalič

Potem ko sem ujel, da se pripravljajo vaške straže; bral o puškah, s katerimi bi jih odgnali z naših meja; ter o burkah, ki jih bomo v prihodnje morali nositi zaradi migrantov, sem pomirjen: pripravljeni smo. Še toliko bolj, ker so me zadnje dni tudi državni velmožje prepričali, da smo pripravljeni! Pripravljeni na migrante. Begunce. Siromake. Zdaj se lahko mirno sprašujem. In sprašujem še druge.

Katera diagnoza, zdravniki, opiše to stopnjo otopelosti, ki po novici o truplu dveletnega otroka med desetinami najdenih v tovornjaku napiše, da je treba migrante na meji pričakati s puškami? Ne naslika prizora, ko se odprejo vrata hladilnika in policist zagleda 71 trupel, ležečih drugo čez drugo. Ženske, moški, otroci so spačenih obrazov, ker so kakšno uro hlastali za kisikom.

Med njimi zagleda glavo otroka, eni njegovih prvih izrečenih stavkov v življenju so bili hkrati tudi zadnji. V lovljenju sape. Hitro preberem, da bi ti in taki za vstop v našo državo potrebovali krstni list. Zakaj ne berem, psihologi, vprašanj, kakšne prizore morajo imeti ti – nekoč smo jim rekli – ilegalci v glavih, iz kakšnega življenja bežijo, da se jih 71 pusti naložiti na 15 kvadratnih metrov hladilnika? Brez svetlobe, brez oken. Brez zraka. In za kakšen cilj se celo prerivajo, da bi se le stlačili vanj? Katere vrste strah povzroči, psihologi, da celo ob taki informaciji brez omahovanja pade sodba “prišli so nas izkoristit, spravit na beraško palico, saj jim nismo mi krivi”?

“Ne pomagajo ne Lukec in njegov škorec na poti v Argentino v 30. letih, ne zgodba prekmurskega mesarja, ki je pred 50 leti odšel s trebuhom za mesom v Kanado, ne clevelandska diaspora.”

Ekonomisti, morda vi razložite, da ne 500 ne 10.500 migrantov, tudi če jim s puškami na meji ne preprečimo vstopa v slovensko idilo, ne bo ne zvečalo ne zmanjšalo naše revščine? Zaradi njih bomo revščine imeli toliko več, kolikor manj je občutimo, odkar se je naš BDP povečal za 3,5 odstotka. Analizirajmo z analitiki, da je en sam zgrešen korak vlade, en zateg pasu ali en ukrep ministrstva večje tveganje za našo socialno blaginjo, kot so trume zablodelih migrantov, ki bi se na svoji kalvariji lahko znašli v tej državici in tu celo ostali.

Ob odzivih, da nam bodo pobrali službe, bi statistični izvedenci lahko predstavili podatke o tem, koliko služb so nam pobrali bosanski prebežniki v 90. letih, koliko ljudi je sploh ostalo pri nas in za koliko odstotkov danes živimo slabše. Takrat je namreč Slovenija stotisočim dala zatočišče, pomoč. In tudi organizirala vaške straže.

Ali pa: če pride in v naši državi ostane 10.000 – Francozi imajo lep izraz – brezpapirnikov (sans-papiers), bomo tisti s krstnim listom čez pet let živeli za 10 odstotkov slabše. V času, ko se ob vsem omenja dodana vrednost, to ne bi smelo biti velika težava, le da bi tokrat izračunali odvzeto vrednost. Zaradi teh – itak ekonomskih – migrantov bo čez pet let odvzeta vrednost Slovenije tolikšna. Zato bo bonitetna ocena naše države padla na toliko in toliko minusov.

Kako pride do tiste vrste zgodovinske pozabe, zgodovinarji, ko ne pomagajo ne Lukec in njegov škorec na poti v Argentino v 30. letih, ne zgodba prekmurskega mesarja, ki je pred 50 leti odšel s trebuhom za mesom v Kanado, ne clevelandska diaspora? Prav tako smo hitro pozabili drame šišenske vaške iniciative okrog azilnega doma na Celovški v Ljubljani, zaradi – takrat smo pri nas spoznali ta izraz – ilegalcev. Leta 2000 je policija naštela več kot 35.000 ilegalnih vstopov v Slovenijo.

Več tisoč prebežnikov, na las podobnih tem, ki danes plezajo po novozgrajenih ograjah in tonejo v Sredozemskem morju, je potem država premetavala po takih in drugačnih domovih za tujce, a je gospodarska kriza za čuda prišla šele deset let pozneje in vemo, da ne zaradi ilegalcev. Teh je na koncu v Sloveniji ostala zgolj peščica.

“Medtem pa narkobotri skozi velika vrata vstopajo v taisto EUropo, Evropo visokih ciljev in zvenečih vrednot.”

Kulturologi, sociologi, socialni patologi, kdo bi bolje razložil, kakšne vrste kulturnega, nacionalnega kompleksa ustvarja tako hujskaško gotovost “itak so ekonomski migranti in tu nimajo kaj iskati, da ne bi oskrunili našega raja”? In zakaj v glavah ne pomagata ne dobro znani gastarbajterski val v Nemčijo po drugi svetovni vojni ne prostorska bližina balkanske morije, ki smo jo razumeli bolj, kot želimo zdaj razumeti sirsko? A nam se zdaj obeta še veliko hujše. Sodeč po odzivih politikov prihaja vsaj vesoljni potop, saj mora Slovenija tako močno preverjati svojo pripravljenost. Čim večkrat slišim “pripravljeni smo”, tem bolj me skrbi. Pa ne zaradi migrantov. Politiki, koliko zaupanja naj imam v državo, ki tako poudarja, da je sposobna sprejeti in nekaj sto migrantov spraviti med dvomilijonski narod? Poleg tega pa bo še obvladala varnostno tveganje s to množico. Množico po večini izčrpanih ljudi, ki lezejo pod ograjami, se tlačijo v hladilnike, se obešajo na vlake in obešajo na veliki zvon, da želijo v EUropo.

Medtem pa narkobotri skozi velika vrata vstopajo v taisto EUropo, Evropo visokih ciljev in zvenečih vrednot. Za njene diplomatske kuloarje so migranti zdaj največja prioriteta. Na vsakem kvadratnem metru terena pa jim dopoveduje, da so protipravni, ilegalci, itak-ekonomski-migranti, brez-krstnega-lista. Zato si, logično, v najboljšem primeru zaslužijo pogled v ograjo, v vaško stražo, če ne kar v puškino cev. Strokovnjaki, samo razumel bi rad, od kod vse izvirajo ti nečloveški, brezdušni in egocentrični odzivi ljudi, s katerimi si delim ta košček zemeljske oble. Da bi razumel, če jih že sprejeti ne morem.

In da bomo vedeli, preden gremo na Gorjance postavljat ograjo. Še mi.