“Najbolj jih je strah, da bi jih vrnili nazaj v vojno”

foto: Borut Živulović/Bobo

Prvi prihod večjega števila beguncev nas je presenetil. Njihove zgodbe, ki smo jih posneli ob slovenski meji, govorijo o tem, da bi izčrpani, obremenjeni s težkimi spomni in travmami, na tleh z otroki v naročju, ob najnujnejšem potrebovali tudi psihosocialno pomoč in oporo.

“Najprej jim moramo zagotoviti občutek varnosti. Da nimamo do njih nekih stališč, ki so škodljiva, da se ljudje stabilizirajo tudi čustveno.” – Vita Poštovan, psihologinja

Evropski psihologi so enotni v ugotovitvi, da Evropa ne more nadaljevati takšnega razdrobljenega in postopnega odziva na to krizo. V Sloveniji se je odzvalo že več kot sto psihologov in študentov psihologije, ki želijo pomagati beguncem. “Vendar za ljudi, je najhuje to, če so ločeni med seboj. Če nimajo nikogar od družine. Nikomur se ne morejo tako zaupati, kot kakemu družinskemu članu,” še pravi Vita Poštuvan.

Psihologinja Vita Poštovan, ki deluje raziskuje samomore: “Moškim je še težje spregovoriti, če so sami. Mislijo, da morajo biti močni in držati stvari zase. Vendar vemo, da te travme lahko vodijo tudi do razmišljanja o samomoru, ki je med moškimi veliko bolj pogost pojav kot med ženskami.”

“Ne verjamem, da ljudje sem prihajajo, da bi bili teroristi in ekstremisti” – Vita Poštuvan, psihologinja

Medtem ko evropski uradniki vztrajno delijo ljudi na begunce in ekonomske migrante, ti doživljajo podobno usodo in travme. “Tudi ‘ekonomski migranti’ doživljajo travme in živijo v izjemno slabih razmerah. V Afganistanu nikoli ne veš, kdaj se bo razstrelil samomorilski napadalec. V Afriki so razmere izjemno slabe za življenje.