14-letni košarkarji in košarkarice še nimajo svojega uradnega prvenstva, ampak na mednarodnem turnirju košarkarskih reprezentanc v Slovenj Gradcu perspektivni košarkarji prvič lahko nastopijo v dresu državne reprezentance. Če jih povprašamo po njihovih vzornikih, ločeno začnejo naštevati aktualne igralce v evropski in ameriški košarki.
Le nekaj izmed njih pozna tudi neki drugi imeni. Michael Jordan in Dražen Petrović. Tako mladi košarkarji ju nikoli niso videli v živo ustvarjati čarovnij na košarkarskem igrišču, niti ju niso nikoli videli v živo na televizijskem zaslonu, ko sta bila včasih prehitra še za kamero. Žal tudi sam nisem imel te sreče, da bi kadarkoli videl v živo igrati košarkarski legendi, zapisani z največjimi črkami v zgodovino košarke.
Sicer se zdi, da so v vsakem obdobju igrali košarkarji, ki bodo ostali večni. Košarkarske dvorane slavnih so polne izjemnih igralcev, ki so spreminjali meje košarke. In vedno znova bodo zasluženo sprejemale nove in nove igralce, tudi med temi, ki trenutno igrajo na evropskem košarkarskem prvenstvu. Kdo si upa reči, da nekoč ne bo v kakšno izmed dvoran slavnih sprejet Pau Gasol, Dirk Nowitzki, Tony Parker ali pa Vassilis Spanoulis, ki je včeraj proti Sloveniji znova prikazal veličino svojega imena.
Legende so pomembne, da šport preživi. Že zgolj ime ali vzdevek v nas prebudi določena čustva, ki jih lahko povežemo s trenutkom, ki smo ga podoživeli z njimi. Četudi ime kot je Dražen Petrović ali Michael Jordan predstavljata neke druge čase in neko drugo košarko, to ni nostalgija, ampak preprosto podoživljanje naelektrenosti ob spremljanju mojstrovin na igrišču naših najljubših igralcev.
